Osebni arhiv

Predvsem zaradi družine se je Jure Jaklič odločil za spremembo kariere, s fanti pa so imeli tudi različne poglede na delovanje. Sprva mu je bilo seveda težko, saj je deset let obdobje, ki ga človek ne pozabi kar tako. »Pogrešam nastope, oder, kjer lahko ljudem s svojim petjem pričaraš nasmehe na obraz. To napolni dušo. Glasbi se sicer ne bom nikoli odrekel. Je del mojega življenja in me spremlja že od mladih nog, tudi po zaslugi moje mami. A mi ni žal, saj lahko zdaj več časa preživim z družino. Pred enim letom se je Maju pridružil mlajši bratec Tevž. Lepo je, ko vidim sinova odraščati, in vesel sem, da sem lahko prisoten ob njunih napredkih in pomembnih mejnikih. Oba sta zelo navihana, vedoželjna in polna energije. Seveda pridejo tudi trenutki trme, ampak to je del odraščanja. Veliko se igramo, smo v naravi in se vsakodnevno učimo drug od drugega. Tevž je pred dobrim mesecem shodil in vsak dan naredimo najbrž nekaj tisoč korakov, ko ga lovimo po stanovanju, okoli hiše in po ulici. Maj pa že popolnoma obvlada vožnjo s kolesom, tako da se tudi sam usedem na kolo in mu sledim, včasih ga komaj dohajam. Zelo radi gremo v gozd, ki ponuja otrokoma pravo zakladnico igrač iz narave, in se ustavimo ob potočku, kamor Maj izredno rad meče kamenčke. Na morju pa je najbolj užival v vodi in se igral z ladjo, ki je iskala zaklad (školjke in lepe kamenčke). Igral se je, kako potone Titanik in se nato spremeni v podmornico. Tako pravi Maj. Zelo rad se igra tudi z gradbenimi stroji in avtomobili. Naučil se je tudi goljufanja pri igri spomin, ob vseh dejavnostih pa vedno zelo rad prepeva,« nam je zaupal Jure, ponosen, da je veselje do glasbe tudi sam prenesel na naslednji rod.

Velik človekoljub

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Kot prostovoljni gasilec - bolničar pri PGD Mengeš mu je seveda razkazal že tudi ta svet. »Pogledala sva že vsa gasilska vozila. Najbolj so mu všeč kombiji, predvsem ko prižgemo modre luči in sireno. Lani je bil na gasilskem taboru mladine na Debelem rtiču in je zelo užival. Pozna že tudi številko gasilcev za klic v sili,« nam je zaupal Jure in dodal, da bo, če bo želel postati gasilec, imel doma za to absolutno podporo. Sam se je za to plemenito poslanstvo odločil, ker na splošno rad pomaga ljudem. Tako je začel tudi svojo poklicno pot, in sicer kot spremljevalec otrok s posebnimi potrebami, nato pa je deset let delal kot vzgojitelj v vrtcu. Kljub temu da je gasilec že štirinajst let, ga ob vsakem pisku pozivnika še vedno preplavi adrenalin. Priča je bil že tudi zelo groznim stvarem. »Najtežje je običajno ob kakšnih hudih prometnih nesrečah, kjer vidiš marsikaj, od zvite pločevine do hujših poškodb, tudi smrti. Najhuje je, če so udeleženi otroci. Imamo pa vedno super ekipo, s katero se po intervencijah tudi pogovarjamo in jih analiziramo, tako da je potem lažje,« razkriva.

Je pa tudi ogromno lepih trenutkov, ki mu ga pogrejejo srce, na primer kadar pomaga ponesrečencem ali kadar ljudje pristopijo do njega in se mu zahvalijo za pomoč. Rokave pa rad zaviha tudi doma, predvsem v kuhinji. »Zelo rad kuham, če je treba, tudi večkrat na teden. Drugače pa s partnerico odlično sodelujeva v kuhinji, rada se lotiva priprave kakšne nove jedi, uporabljava veliko različnih začimb. Poleti pa nam domači vrt ponuja res obilo sveže zelenjave. Čeprav rad jem praktično vse, pa moja najljubša jed ostaja domača pica, ki jo spečem na krušni plošči,« nam je zaupal Jure. Zdaj, ko lahko dasta otroka v krajše varstvo, pa partnerico Tino poleg kulinaričnih dobrot rad razvaja tudi s tem, da jo odpelje na kakšno zabavo, večerjo ali njej ljub koncert.

Osebni arhiv