Jure Klobčar

Po 25 letih kultna skupina Agropop z Alešem Klinarjem na čelu napoveduje veliko vrnitev na sceno. Glasbenik in avtor številnih uspešnic se z nostalgijo spominja njihovih najbolj uspešnih in najbolj norih let, prav tako legendarne pevke Barbare Šerbec - Šerbi. 

S Klinčijem, kot se ga drži njegov vzdevek že od nekdaj, smo se pogovarjali tako o pestri preteklosti kot tudi o prihodnosti skupine. Leta 1984, ko so ustanovili skupino Agropop, so bili člani v cvetu njihove mladosti, navdušeno in spontano so nastopali po vseh slovenskih vaseh in brez strogih predpisov, kot veljajo danes: »Imeli smo po 150 špilov na leto. Naš motiv je bil, da gremo igrat v vsako slovensko vas, in verjemite, da smo doživeli res marsikaj. V neki vasi so samo za nas pripravili oder. Stesali in zgradili so oder samo za naš nastop! Zakonskih določil, kot so zdaj, še ni bilo. Recimo, koliko mora biti gasilcev, zdravnikov, varnostnikov, tega takrat ni bilo, vse je bilo bolj po domače. Takrat smo spoznali Slovenijo po dolgem in počez, nastopili smo tako na stadionih, v dvoranah, pa tudi v vasi, ki je imela le tri hiše.«

Agropop je bil ljubljen med Slovenci in Slovenkami. Ustvarili so hite, kot so Ti si moj sonček, Jasmina, Živele Slovenke, Jožek moj in številne druge, na nastopih pa doživeli nešteto prigod: »Anekdot je resnično veliko, a vse res niso za objavo. Igrali smo po številnih kulturnih domovih, starih dvoranah s trhlimi odri. To je bilo v letih po vojni. Dejansko se je Šerbi dvakrat pogreznila. Oder je počil in je potem le njena glava ven visela in ljudje so mislili, da je to šov program, mi pa smo jo vlekli ven iz tistega podrtega odra. To so bili turbulentni, divji časi.«

Rok Deželak

Agropopov manifest

In kje se je pravzaprav zgodba Agropopa začela? Klinči se spominja: »Bilo je zelo spontano, hitro, pravzaprav je bil to samo neki vzporedni projekt, ker smo bili vsi nekje v drugih filmih ali v kakšnih drugih bendih. Pri Šerbi smo se pač dobivali za Bežigradom, kjer se je zbirala ljubljanska žurerska smetana. Tam je tudi nastal osnovni Agropop projekt, posneli smo tri komade, komad Paradni tango je šel na RTV, kjer so nas vzeli v oddajo Pop delavnica, v sklopu katere so vse leto zbirali slovenske pesmi, potem je bil na koncu finale. Dobili smo ponudbo za nastop in tako se je začelo, zelo spontano, iz tega pa se je razvilo 16 let Agropopa.«

Med drugim so spisali celo manifest – 25 pravil o Agropopu: »O tem, kako se bomo borili za kmečki živelj, da bo beseda kmet spet postala vrednota in da bo zamenjala besedo frajer. Malo smo se tudi pohecali iz tega, izhajali pa smo iz tega, da je bilo dve generaciji nazaj 80 ali 90 odstotkov Slovencev v bistvu iz kmečkega okolja. Poskušali smo potrkati malo na to slovensko zgodovino, na naš izvor in na naše navade, stereotipe, tudi družbeno kritiko.«

»Leta 2000 smo nehali, ker smo se tako fizično kot psihično iztrošili. In zdaj, po 25 letih, ko imamo letos 40. obletnico začetkov, sva se s Poldetom Poljanškom, tudi članom stare zasedbe, odločila, da postaviva Agropop leta 2025 spet nekako nazaj na sceno. Vedela sva, da potrebujeva tudi pomoč mladih sil, in tako smo k sodelovanju povabili Dejana Dogaja, ki bo glavni vokalist in zabavljač, ter dve mladi punci, Andrejo Sonc in Majči Bobnar, saj imamo kar dosti ženskih komadov.«

Načrtujejo nastope, morda tudi v tujini, kjer so pred leti že navduševali. »Pripravljamo v bistvu Agrošov, kjer si želimo proslaviti jubilejno 40. obletnico Agropopa,« še pove 62-letni Aleš Klinar.

Jure Klobčar

Glasilke bodo zdržale

Ob obujanju spominov na začetke ene najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin pa je Klinči za nas obudil še spomine na svoje prve glasbene korake. Tako njegov oče kot mama sta imela pomembne akademske in profesionalne vloge: »Moj oče je bil dekan in profesor na FSPN-ju, danes je to FDV, mama pa je bila višja medicinska sestra. Po njej sem podedoval ljubezen do glasbe, ona je pela, ona je Štajerka, iz Celja, in Štajerci brez glasbe pač ne morejo.«

Obiskoval je tudi glasbeno šolo, a bolj kot tam se je našel v glasbenem bandu, v katerega je bolj kot ne prišel po naključju pri rosnih 13 letih: »Več sem se naučil tam kot v glasbeni šoli. Na primer, kako so videti pihala, kako se igra klaviature, kaj je narodno-zabavna glasba in kaj je rock. Nekaj let, potem pa smo že ustanovili skupino Martin Krpan. Še pred Vladom Kreslinom smo že posneli dve plošči, potem pa je prišla zgodba z Agropopom.«

A dolga leta glasbene kariere so terjala tudi svoj davek – zaradi težav z glasilkami je moral Aleš namreč na operacijsko mizo. »To je pač posledica 40-letnega tuljenja … in preostalih stvari. Zdaj se počutim v redu. Imel sem operacijo, saj so bile glasilke zadebeljene in jih je bilo treba zmanjšati. A nova energija ti da nov zagon in jaz pravim, da bomo že. (smeh) Poglejte Rolling Stonse. Oni so zdaj postavili nove meje. Prej so bili glasbeniki pri 60 letih že uničeni, zdaj so pa oni tako premaknili to mejo, da pravzaprav ni več omejitev. Jaz sicer ne bom tekel toliko kot Mick Jagger, ampak če bom od sebe dal le pet odstotkov tega, kar daje on, bo kar v redu.«