Sašo Švigelj

»Ko bi se le spomnila 20. rojstnega dne! Res je, da sem mislila, da mora biti za 30. nekaj posebnega, a bolj ko se je bližal datum praznovanja, jasneje mi je postajalo, da je meni pisano na kožo biti z domačimi,« je iskrena igralka Lea Cok. »Samo enkrat dobiš trojko spredaj, ampak jo imaš 10 let in rojstni dan je samo eden od 365 dni v vsem letu. Bolj mi je pomembno, da se preostalih 364-krat 10 let dobro počutim. In to spoznanje je vpeto v moja trideseta.«

V njeni igralski karieri pa ni to prvič, da praznuje trideset let. Kot pravi, sta ji vlogi v dveh nanizankah, kjer je prav tako 'praznovala' trideset let, ponudili zanimivo perspektivo. V vlogi Maše je 30 let praznovala v Mamah, v vlogi Anje pa v Sekirci v med. »Zabavno je, kako se nekatere stvari v naših življenjih ponavljajo. To me pahne v razmislek, kako je že vse povezano in znano, le da se nam usoda počasi razkriva iz dneva v dan. Vse bolj se mi zdi, da je vse že določeno, a hkrati se naša svoboda skriva v tem, kako se bomo odzvali.«

Sašo Švigelj

Kot igralka, a tudi ženska, ki se zaveda pomena skrbi zase, Lea gleda na prve znake staranja z zelo zrelim pogledom: »Na gubice gledam kot na zemljevid življenja. Naj se vidi okoli oči, da sem se smejala, pa da sem mrščila čelo, ko sem se spraševala, kateri korak naj bo moj naslednji. In vse te poteze rada opazujem pri drugih. Se pa posvečam sebi, jem dobro, gibam se in poskušam ostajati prisotna tukaj in zdaj.«

Sladek priokus na filmsko snemanje

V kratkem se bo na velikih platnih pojavila v glavni vlogi Bronje v že težko pričakovanem filmu Belo se pere na devetdeset, posnetem po istoimenski knjižni uspešnici. Snemanje, ki je potekalo lani, ji je pustilo nepozabne vtise: »Dobro smo delali in se trudili vsak na svoj način. Ostaja sladek priokus in zdaj se že zelo veselim, da pride film na platna. V celotnem procesu mi je bilo najpomembnejše, da spoznam Bronjo. Da zaznam njeno energijo še v živo, da dobro raziščem njeno zgodbo in da se izobrazim malo glede diagnoz.« V filmu je ob boku zaigrala z Jurijem Zrnecem, o katerem pravi: »Je barvit človek, tako da sem z njim lahko govorila o čemer koli. Sočasno pa se mu lahko večkrat iz srca nasmeješ.«

Sašo Švigelj

Brez obžalovanj

Lea je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani in zdaj je še doktorska študentka in asistentka na Fakulteti za uporabne družbene študije: »Pred dvema letoma sem spoznala svojega mentorja prof. dr. Janija Toroša, ko sva začela raziskovati moč besed v oglaševanju z različnimi nevtometričnimi in biometričnimi metodami. Odločila sem se za smer strateškega komuniciranja. Sočasno pa je Jani postal še profesor predmeta odnosi z javnostmi in sem postala njegova asistentka. S študenti imam nekaj ur vaj, kjer raziskujemo odnose z javnostmi, analiziramo primere ali pa tudi sama kaj povem iz svojih izkušenj,« pravi in prizna, da je bila pred leti sama v hudi dilemi, kaj študirati.

Omahovala je med medicino in AGRFT-jem, česar še danes ne obžaluje: »Mislim, da je boljše, da sem končala na AGRFT, in se mi niti ne sanja, katero področje medicine bi bilo moje, če bi končala medicino. Zagotovo vem, da kirurgija niti pod razno ne bi imela možnosti pri meni. Morda bi bila pediatrinja? Osebna zdravnica? Posebna?«