Arhiv Lady

Skupina Plavi orkestar se je po petletnem premoru vrnila na glasbeno prizorišče. Čez poletje je zasedba na turneji, pozneje pa lahko pričakujemo izid novega albuma, saj je vodja zasedbe Saša Lošić - Loša razkril, da je v tem času napisal 12 novih skladb za svojo zasedbo, ki je nekoč podirala vse mogoče prodajne rekorde.

 Saša Lošić, eden največjih zvezdnikov v regiji pa tudi eden od najuspešnejših avtorjev glasbe, saj je poleg uspešnic za skupino Plavi orkestar pisal tudi za mnoge druge, med drugimi tudi za Severino, in za film, je edinec in posledično kar precej razvajen otrok, kot tudi sam priznava. »Oče je bil novinar, ves čas na terenu, tako da sta okoli mene bili večinoma mama in stara mama, in ker sem bil nežen otrok, ju je pogosto skrbel moj razvoj. Tudi moja draga teta Jovanka se je trudila, da bi se mali Saša zredil. Vedno mi je nalagala ogromne količine hrane na krožnik, da sem dobil do nje že odpor. Hrano sem kot hrček spravljal v žepke v ustih, ko je zapustila sobo, pa sem odprl okno in jo izpljunil. Vsak obrok je bil zame resnična nočna mora. Pozneje sem skozi leta uspešno ubil v sebi vse slabe lastnosti in stereotipe, ki jih edinci običajno imajo,« se spominja otroštva.

Zanimivo je, da pravi, da je bil prej 'luzer' kot frajer – dokler seveda ni zaslovel. »Mi smo bili prva generacija sarajevskega pop punka in smo se zbirali po obskurnih pajzlih in pobruhanih kleteh. V gimnaziji smo sloveli kot luzerji. Punce so imele raje študente stomatologije in sinove politikov. Iskale so fante, iz katerih v življenju nekaj bo – fante, katerih starši so imeli vikend na morju. Mi smo bili za te punce neki čudni tipi, ki imajo petice samo pri dveh predmetih: angleščini in filozofiji. Še vedno sem isti gimnazijec, ki leži skrčen v postelji in mu zveni v glavi, da ona ni edina in da ni treba biti žalosten zaradi nje. Ti prvi porazi niso bili mala stvar. Zdi se mi, da so z nami ostali vse do danes. Po vseh teh uspehih bi moral biti resnično samozavesten, a nisem,« priznava.

Medtem ko so se njegovi vrstniki ukvarjali s športom, je Loša okrog prenašal knjige, plošče in revije. »Takrat so mi dali vzdevek Kultura, kar mi ni bilo všeč, celo stepel sem se zaradi njega. Nekoč mi je prijatelj Srdjan celo izbil zob. Tako je bilo do šestnajstega leta, potem pa sem videl, da dekleta pretepačev ne marajo, in sem se nehal pretepati.«

Za Lošo je bila gotovo velika prelomnica vojaščina, po kateri je začel študirati industrijsko oblikovanje na likovni akademiji v Sarajevu. »Mislil sem, da se mi bo življenje obrnilo v to smer, vendar sem čutil neko praznino. Pred tem je bila skupina na ravni lokalnega kultnega benda. Ko sem se nekoč peljal s tramvajem, sem ugotovil, da nisem človek, ki bi vsak dan hodil v službo,« pravi. To ga je še dodatno spodbudilo, da je obudil svojo glasbeno skupino in začel resno delati. »Odšli smo v Zagreb, kjer smo podpisali pogodbo z založbo Jugoton. Pol leta pozneje smo bili zvezde … Tega ni mogel ustaviti nihče. Marca smo posneli ploščo, aprila smo imeli prvi nastop v takratni popularni oddaji Hit meseca, maja pa že bili prvi na vseh jugoslovanskih glasbenih lestvicah,« se spominja izjemnega uspeha prvega albuma Soldatski bal, na katerem je bila največja uspešnica pesem Bolje biti pijan nego star. To pesem je napisal v mladosti, danes pa bi jo morda moral malo popraviti, saj že vrsto let ne pije, staranju pa – kot nihče – tudi on ni ubežal. »Plavi orkestar ima res spoštovanja vreden alkoholni repertoar: Pijem, da je zaboravim, Daj mi vruće rakije … S pesmijo Bolje biti pijan nego star je povezanih ogromno anekdot. Kar pet regionalnih predsednikov je prišlo do mene in mi povedalo, da je to njihova najljubša pesem,« pravi Loša, ki je to pesem napisal, ko je imel samo 18 let. »Vendar je danes, v dobi botoksa, še bolj aktualna kot nekoč, saj danes res nihče ne želi biti star. Zlasti težko je za ljudi v filmski industriji, saj tam vlada tako imenovani teror mladosti, ki jo morajo zaradi kariere za vsako ceno podaljševati. Na srečo pa se sam ne obremenjujem toliko zaradi staranja. Arsen Dedić je imel še pri 70 letih um petindvajsetletnika, William Burrows je pri 95 letih žural po Manhattnu in kadil travo. Ne vem, zakaj se ljudje tako bojijo staranja. Mladost prihaja od notranje energije. Čas ne obstaja, samo organizem, ki je naravnan tako, da se z leti kvari, in to je nekaj naravnega.«

Kljub vsem dosežkom ima Loša včasih občutek, da so se vsi drugi v življenju bolje znašli od njega: »Da imajo boljše izjave, lepše videospote, sistematizirano delo, arhive – na splošno bolje organizirane kariere kot jaz. Verjetno zato, ker se nikoli nisem 'fural', da bi bil estradni tajkun. Bilo bi preveč banalno. Denar je bil vedno posledica za mene in ne vzrok za ustvarjalne dražljaje.«

Sicer pa je zanj bolj kot uspeh na estradi pomembno, kakšen je nekdo kot človek. »Meni se zdi bolj pomembno, da si dober človek z manj srečno umetniško kariero kot vrhunski umetnik z vprašljivimi značilnostmi. Umetnik bi moral biti širok, brez kompleksov, brez ljubosumja. Grozno je spoznanje, da nekomu nekdo za hrbtom škoduje, naj bo to na zasebnem ali delovnem področju. Morda sem naivni romantik, vendar je ta etika pri meni še zmeraj prisotna. Gotovo imam tudi jaz napake, vendar se vsak dan trudim, da bi ravnal kar najbolj prav. Pomembno se mi zdi tudi, da znaš človeku povedati, da ga imaš rad, saj mu lahko v nekem trenutku že s tem veliko pomagaš.«