Mark Breznikar

Gašper Rifelj je znan po svoji nežni, a močni odrski prezenci, in ko zapoje, se dotakne srca. Le redki pa vedo, da za njegovim nasmehom stoji še ena velika ljubezen, ljubezen do konj. Pevec, ki nas pozdravlja tudi kot radijski voditelj jutranjega programa na Radiu Aktual, nam je razkril, kako mu stik s temi plemenitimi živalmi pomaga ohranjati ravnovesje v svetu glasbe, radijskega dela, očetovstva in vsakodnevnega vrveža, ki mu je podvržen v svoji glasbeni šoli.

Domači

Velika sprememba v življenju Damjana Murka

Domači

Kateri znani Slovenci darujejo kri in rešujejo življenja

Glavni povod za tokratni pogovor z Gašperjem Rifljem je bila serija fotografij, ki jih je pevec pred dnevi objavil na svojih družbenih omrežjih. Ob pogledu na njih smo lahko samo navdušeno prikimavali. »Tole zadnje fotografiranje s konji je imelo prav poseben pomen,« razkrije in se pohvali, da pripravlja nov album, ki bo na prav poseben način povezan tudi s konji. »Konji so del mene že od malega. So moja ljubezen, moja strast. In da, ob tem nastaja tudi videospot. Nova pesem prihaja tik pred poletjem in komaj čakam, da jo slišite!«

Mark Breznikar

Fotografije za novi projekt so nastajale kar pri Gašperju doma na Dolenjskem, kjer njegova družina že dolga leta skrbi za konje. »Trenutno sicer živim v Ljubljani, ampak se redno vračam domov, tako zaradi družine kot tudi zaradi glasbenega centra, ki ga imam v Novem mestu.« Pa tudi zaradi konj, ki so zanj nekaj posebnega. »So inteligentni, čutni, nežni in hkrati mogočni. Stik z njimi me pomiri in umiri. V otroštvu in najstniških letih, ko sem res veliko časa preživel z njimi in ko sem imel prav svojega konja, sem razvil ta poseben odnos z njimi in odkril to posebno zaupanje, ljubezen, ki jo premore le konj. Ko sem z njimi, začutim notranji mir, ki ga ne dobim nikjer drugje. Hkrati pa me navdušujejo njihova lepota, drža, predanost, ki jo dajejo svojemu lastniku.«

Že zdavnaj je tudi ugotovil, da se konji pogosto odzovejo na njegovo počutje. »Konji imajo neko posebno moč, tudi to, da te, pa naj se sliši še tako čudno, začutijo, in se potem glede na tvoje počutje tudi znajo prilagoditi. Če sem nemiren, so tudi oni nemirni. Če sem sproščen, postanejo razigrani.«

S konji od mladih nog

Ljubezen do konj je v Gašperjevi družini zapisana v genih. »S konji sem se praktično rodil. V moji družini so že pred več generacijami živeli in odraščali ob konjih. Moji starši so veliki ljubitelji teh živali in tako je predvsem oče meni in mojim sestrama že od zgodnjega otroštva privzgajal ljubezen do konj. Mislim, da sem bil na konju, še preden sem znal hoditi. Tako vsaj pravijo moji starši. (smeh) Spominjam pa se, da me je oče večkrat, ko sem bil star nekje pet ali šest let, posedel na konja in potem sva šla na sprehod. Včasih do bližnjega potoka, včasih pa do naše vinorodne zidanice. Tako da, ja, moja ljubezen do konj izhaja že od otroštva.«

Mark Breznikar

Dobro se tudi spominja dne, ko je oče pripeljal domov prvega konja zanj. »Star sem bil 12 let. Domov je pripeljal quarter kobilo po imenu Marčisa. Quarter konji so ameriški konji, ki jih, recimo, lahko vidite v kakšnih kavbojskih filmih. Do takrat jih nisem poznal, ampak gospod, ki je obvladal tovrstno jahanje teh konj, mi je predstavil to pasmo in način jahanja in ta pasma me je res prevzela. Ta pasma ima tudi posebno tehniko jahanja, tako da sem kar nekaj let obiskoval ranč v Vodicah, kjer sem se izuril za profesionalnega jahača v stilu vestern, tako se namreč imenuje stil jezdenja te pasme konj. Marčisa je bila prava filmska zvezda. Z njo sem res imel odnos, ki ga pozneje nisem vzpostavil z nobenim drugim konjem. Morda se sliši nerealno, vendar sva bila tako povezana in tako predana drug drugemu, da ko sva hodila po naši kmetiji, mi je sledila tudi brez povodca. Zame je bila to res lepa izkušnja, za katero sem hvaležen, da sem jo doživel. Marčisa je še vedno pri nas, sicer je zdaj že gospa v letih in samo še uživa svoje življenje na pašniku, nas je pa razveselila z nekaj izjemnimi konji, tako da jo jaz kličem kar moja kraljica.«

Gašper priznava, da je v mladosti precejkrat padel s konja in doživel kar nekaj zlomov. »Zaradi jezdenja sem imel zlomljeni obe roki, ampak me to ni odvrnilo od tega, da ne bi bil v stiku z njimi. Na koncu sem se vedno naučil, da sem bil za padec s konja skoraj vedno kriv jaz. Ali sem prehitro jezdil, pa je na gozdno pot pritekla srna in se je je konj ustrašil in sem odletel čez konjski vrat. Ali konja nisem dobro vodil ali pa sem kdaj pač imel bolj temperamentnega konja, ki me je pahnil iz sedla. Vse to so izkušnje, zaradi katerih nekega pretiranega strahu nisem dobil. Vedno sem nekako želel imeti čim več znanja in z leti sem se potem naučil obvladovati konje, da ni več prihajalo do resnih padcev. Tudi po tem, ko sem imel svojega konja, sem ga zelo dobro spoznal, da sem natančno vedel, kaj mu prija in kaj ne. Že ob vstopu v hlev sem zelo dobro vedel, v kakšnem razpoloženju je, ker ja, vam povem, tudi konji imajo lahko slab dan.«

S konji se zna še vedno pogovoriti že s pogledom, a sam zdaj pri njih išče predvsem mir. »Ko zdaj pomislim za nazaj, so konji name delovali terapevtsko že takrat, ko se tega sploh nisem zavedal. Ko sem kot otrok imel slab dan, ko sem bil žalosten, me je vedno pomiril stik z mojim konjem. Zelo vesel sem, da v zadnjih letih ljudje prepoznajo moč konja tudi s terapevtskega vidika. Konji ne samo, da pozitivno vplivajo na ljudi, skrb za konja, stik z njim te nauči ogromno pomembnih veščin, ki ti koristijo skozi vse življenje. Zagotovo te nauči predanosti, odgovornosti, ker za konja moraš skrbeti vsak dan. Vsekakor verjamem v to, da stik s konjem prinaša ljudem ogromno pozitivnega.«

Raje pojeta kot jahata

Velikokrat je osedlal konja in šel v neznano. »Včasih, ko je bilo vsega preveč, sem samo želel jezditi in nič razmišljati. Pri konju je tako, da ko si enkrat v sedlu, ko se poženeš v galop, takrat obstaja le tisti trenutek. Ne obstaja ne prej in ne potem, točno tisti moment, tisti fokus, ko se moraš s konjem zliti kot eno, začutiti njegov korak. To je tisti občutek, kot da na konju letiš. Zame je bil to poleg glasbe vedno moj filter in verjamem, da bo tako, dokler pač bom tako vitalen, da bom lahko splezal na konjski hrbet,« pravi.

Ljubezen do živali prenaša tudi na sinova. »Vendar pa, čeprav sta že sedela v sedlu, nobeden od njiju za zdaj ni navdušen nad jezdenjem. Brin trenutno kaže navdušenje nad kitaro, Fran pa bi ves čas držal v roki mikrofon, tako da ju očitno glasba bolj privlači. Ampak imata še čas in dovolj priložnosti, da bosta lahko v stiku z njimi. Če povem še čisto svoje prve izkušnje, se je moja ljubezen do konj razvijala postopoma. Kot otrok sem na začetku veliko godrnjal čez konje, ker smo seveda morali vsak dan skrbeti za njih. Ko so se moji sovrstniki igrali, sem jaz moral iti v hlev in urediti, kar so mi rekli starši. Pozneje pa se je razvila ta ljubezen in danes sem hvaležen, da sem imel možnost odraščati s temi res izjemnimi bitji.«

Trenutke, ko je s konji, še vedno zelo ceni. In rad uživa na konjskem hrbtu. Njegova rojstna Dolenjska ponuja veliko priložnosti za jezdenje, kar tudi sam s pridom izkoristi. »Ja, Dolenjska je res čudovita, polna res lepih gozdnih poti, ki so vrhunske za jezdenje. S konjem sem raziskal že praktično vse kotičke naše Dolenjske. Če bi moral izpostaviti eno pot, ki mi je res ljuba, pa je to pot na Gorjance. Tam sem doživel veliko lepih stvari. Med drugim sem bil tam prvič na taboru s konjem, in sicer je to bilo videti tako, da smo več ur jezdili, potem smo si postavili šotore, zakurili ogenj, se družili in prespali. Naslednji dan pa smo šli naprej. Posebna izkušnja, ki jo bom gotovo še kdaj ponovil.«