Promocijski material

Tokrat so si Firbci nadeli noše in skupaj s kralji veselic, Ansamblom Nemir, pobožali srca vseh ljubiteljev pristne narodno-zabavne glasbe. Kako je videti, ko moči združijo eni najboljših dolenjskih pevcev, lahko slišimo in vidimo v valčku Kozolček. Firbci in nemirovci prikazujejo zanimivo nasprotje med pristopi h glasbi. Firbci se s Kozolčkom vračajo k tradiciji, ki slavi domačo glasbeno dediščino, medtem ko Nemirovci ostajajo zvesti svojim že utrjenim pristopom in ubranemu petju.

Ta kontrast v njihovem ustvarjanju ponuja poglede na dve različni glasbeni poti, ki pa kljub različnim smernicam ohranjata spoštovanje do slovenske glasbene kulture. »Glasba, ki jo zadnje čase izdajamo, je res en del nas in našega pogleda na svet v teh časih, Kozolček pa je tisti drugi del nas, je tista nedolžna, preprosta pesem, ki nas vrne v čas našega odraščanja,« pojasni Jaka Šinkovec iz Firbcev. Matej Barbo iz Ansambla Nemir pa dodaja: »Nas je pritegnil že naslov pesmi Kozolček, ki ima pogosto simboličen pomen v slovenski glasbeni tradiciji, saj kozolci predstavljajo del slovenske podeželske kulture. Običajno takšni dueti med različnimi ansambli ustvarijo edinstven zvok, saj združujejo različne glasbene vplive in slogovne pristope. Kozolčku smo skupaj s Firbci nadeli ta dolenjski ritem in zven ter poudarili, kako ta pesem povezuje tradicijo in mladino.«

Glasba delo Modrijana Švaba

Besedilo pesmi je prispeval vrhunski tekstopisec Matej Kocjančič, glasbo pa je prispeval Rok Švab. Slednji pravi: »Kot otrok sem se igral pod kozolcem, ki ga je postavil moj oče. Bil je več kot le lesena konstrukcija – bil je srce naše kmetije, prostor, kjer so se tkale zgodbe, kjer je dišalo po suhi detelji in kjer so roke delale z ljubeznijo. Pod njim sem preživljal dneve brezskrbnega otroštva, plezal po tramovih, poslušal očetove modrosti in spoznaval, kaj pomenita trud in predanost. A prišla je ujma. Močan veter je podrl kozolec, kakor da bi z enim sunkom odpihnil del mojega otroštva. Na tistem mestu je ostala praznina – ne le v okolici, temveč tudi v srcu. Očeta ni več, kozolec je le še spomin. A spomini ne zbledijo. V meni živi vse, kar me je naučil oče – spoštovanje zemlje, pomen trdega dela in ljubezen do doma. In morda nekoč, na istem mestu, zraste nov kozolec, da bo novim generacijam pripovedoval isto zgodbo – zgodbo vztrajnosti, povezanosti in ljubezni do domačih korenin.«