»Ples je zame edini način življenja in izražanja, drugače sploh ne znam živeti,« pravi Janja Lesar, naša nekdaj izjemno uspešna plesalka tekmovalnih plesov, ki zdaj živi in dela v Varšavi. Imela je komaj šestnajst let, ko sta z Matejem Krajcerjem leta 1993, postala svetovna prvaka v latinskoameriških plesih. S tem vrhunskim dosežkom sta začela dolgo, nadvse uspešno plesno kariero.

Slovenija ni ravno gimnastična velesila, zato smo se zelo razveselili šestega mesta v gimnastičnem mnogoboju Rusinje Ekaterine Verdenejeve, ki od leta 2018 nastopa za našo državo. Med drugim nam je prislužila bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu. Pot do uspeha je bila dolga, polna garanja in odpovedovanja. Upajmo, da bo tridesetletna Katja vzbudila zanimanje za gimnastiko pri deklicah, željnih uspeha.

Brez sonca ne le da ni življenja, tudi zdravja ni. Pod njegovimi žarki nastaja vitamin D, ki krepi kosti, mišice in imunski sistem ter varuje pred nekaterimi vrstami raka, sonce nam daje energijo, izboljšuje spanec in razpoloženje ter znižuje raven stresnega hormona kortizola.

Zabrisane meje in identitete, vladavina milijonov in selitev v navidezno resničnost – nedavno zaključene olimpijske igre v francoski prestolnici so naznanile konec starih časov in prehod človeške družbe v novo fazo razvoja.

Bolnišnična postelja se škripajoče oglaša, ko se slab ducat zdravstvenih delavcev ukvarja z mojim telesom. Še vedno vse skupaj opazujem dokaj neprizadeto, niti nisem tako zelo radovedna; pač znašla sem se tam, v tej dinamični intenzivni sobi, in ne vem točno, kaj od mene pričakujejo.

V zadnjih letih so razvili tehnologijo, ki znanstvenikom omogoča preučevanje vrste in genetike bakterij, ki živijo v črevesju. Ugotovili so, da neravnovesje v črevesni bakterijski skupnosti vpliva na kopico procesov ne le v telesu, temveč tudi možganih. Nekatere vrste bakterij se lahko čezmerno razrastejo in povzročijo tako imenovano disbiozo, neuravnovešenost v črevesni favni. Prav ta pa je skupna ljudem z določeno obliko avtizma. Raziskave sicer še potekajo, a znanstveniki verjamejo, da jim lahko probiotiki ali »dobre« bakterije pomagajo povrniti ravnovesje in zdravje.

Okoli Andreja se zelo rada smuka njegova tašča. Pa je sklenil potarnati, kaj se mu je dogajalo na morju, kamor so jo vzeli z družino. Kaj porečete, je gospa pretiravala ali pretirava Andrej?

Sem brala oni dan – kje že? – ah, v prejšnji Jani, jasno, da Evropa uvaja uredbo o pravici do popravila. Ha, sem vzkliknila, končno! Na Dunaju so že kar nekaj korakov pred EU, tam so o tem, kako srečno pripeljati skupaj popravljalce in popravil potrebne predmete, razmišljali že v devetdesetih. In so pred četrt stoletja ustanovili mrežo popravljalnic. Kaj lahko Dunajčani odnesejo v popravilo? Tako rekoč vse!

Nedavno je javnost izvedela za zgodbo družine znanega slovenskega podjetnika, ki se je na vse možne načine izživljal nad ženo in otrokoma. »Veliki mačo« je ženo večkrat pretepel, nekajkrat jo je davil tako dolgo, da je že omedlevala, metal je vanjo vse, kar se mu je v trenutkih besa znašlo pri roki – telefon, pepelnik, vazo in celo razbeljen likalnik , imel jo je za »govno, kretena, govedo« in nad njo izvajal tudi spolno nasilje. Pošast (kako drugače imenovati nekoga, ki je sposoben takšnih dejanj) je uničevala tudi svoja otroka; zlasti sina je redno tolkel s pestmi in poniževal z najbolj bolečimi izrazi, hčer pa je nekoč zabrisal po stopnicah, da se je poškodovala. Toda nasilnežu ne bo treba odgovarjati za nobeno od svojih sprevrženih dejanj – kakor za številne druge kršitelje zakonov v Sloveniji je tudi zoper njega kazenski pregon zastaral.

Ko je pred nekaj meseci nastajala zgodba o Mali Kline, znani koreografinji, pisateljici, učiteljici sanjanja po metodi saphire in neutrudni raziskovalki, ki si je prisanjala celo domačijo v Mohorju, kjer danes vodi zavod Elijas 2069 – to je dom njene družine, zdravilišče na prostem, rezidenca za umetnike in raziskovalce, šola sanjanja in še marsikaj –, smo zastrigli z ušesi, ko nam je omenila, da je na obrobju bližnjega gozda poleti tudi kamp za otroke. Njen partner Gašper Puntar, restavrator, rezbar, gradbenik, človek z zlatimi rokami, je v gozdu namreč stesal in pripravil vse potrebno – indijanske šotore, kompostno stranišče, pokrito kuhinjo na prostem, nasul plato, kjer lahko kurijo taborni ogenj, načrtuje pa še marsikaj zanimivega, vse za razburljivo počitniško doživetje otrok. Skupaj z Uršo Plešnar, gozdno mentorico in gonilno silo projekta Gozdalnica, v Mohorju že tretje leto vodita tabor za divjo mladino.

A se spomnite, seveda se spomnite, ko je pred skoraj štirimi leti na volitvah poraženi Donald Trump zapuščal Washington in Belo hišo, je imel na letališču govor in v njem napovedal, »v neki obliki se bomo vrnili«. Takrat se je to zdelo popolnoma sprto z realnostjo, a je nato letos presunljivo dolgo kazalo, da se bo res vrnil, v enaki obliki, samo še hujši. Potem se mu je pa zgodila Kamala Harris.

»Športniki smo nedvomno najmlajši upokojenci. A vsak od nas išče neki nov adrenalin, ko zaključi svojo športno pot,« pravi košarkarski zvezdnik, nekdanji reprezentančni kapetan Goran Dragić.

Na Japonskem so potresi del vsakdana. Kar 1500 na leto jih je dovolj močnih, da jih zaznajo ljudje, inštumenti pa seizmično aktivnost zabeležijo na vsakih pet minut. Japonci so se navadili z njimi živeti in z njimi v mislih graditi. A prvi teden avgusta se je zgodilo nekaj novega tudi zanje. Oblast je prvič v zgodovini izdala opozorilo o morebitnem megapotresu. Pričakujejo ga na istem območju, kjer je pred skoraj 80 leti udaril eden najsmrtonosnejših potresov na svetu. Medtem se v Evropi zbuja supervulkan, ki svojo aktivnost začne prav s potresi.

Že leta poznam družino v soseščini, kjer v izjemnem sožitju bivajo skupaj starši, ki hodijo v cerkev le za velike praznike, sin, ki je zelo veren in hodi k maši in obhajilu vsako nedeljo, snaha, ki je ateistka, in otroci, ki se očetu včasih pridružijo, včasih pa ne, vendar pa najmlajši redno moli pred kosilom.