Čeprav ljudem pomaga že dvajset let, od tega je bil deset let član najožje zdravilske skupine bioenergetika Zdenka Domančića, ga je širša slovenska javnost spoznala, ko je pomagal hrvaški glasbeni legendi Oliverju Dragojeviću. Hrvatje so ga vzeli za svojega in mu namenili obilico prostora v medijih, toda Drago ostaja skromen. Poudarja, da je njegova naloga pomagati ljudem. Še posebej je naklonjen športnikom in umetnikom, ker s svojim trudom in dosežki dvigujejo kolektivno energijo. Zanje v svojem prenatrpanem urniku vedno najde čas. Prav tako za bolne otroke. »Starši so takrat pripravljeni narediti vse, da bi se stvari izboljšale. Vendar je to pogosto le začasno, saj se bolezen ponavlja, če ne spremenimo svojih življenjskih vzorcev, kajti ravno zaradi napačnih je nastala,« je odločen bioenergetik, ki nas v svoji ordinaciji sprejme skupaj s pritlikavim šnavcerjem Jazzom. Pravi mu terapevtski pes, saj ga otroci naravnost obožujejo.

Voda, sol, železo – naravne rešitve za omotico

Za vsakega se kaj najde, poudarjajo organizatorji škofjeloške izmenjevalnice hrane za oblačila. Mlad fant je tam našel obleko za slovesno priložnost, opremljeno še z etiketo iz trgovine, njegov prijatelj pa smučarske hlače. Kdor oblačil ne potrebuje, lahko le prinese hrano in uživa v zanimivi dobrodelni prireditvi.

Resnično je le tisto, kar bo Ministrstvo za resnico reklo, da je resnično. 1984, George Orwell Birokrati v Bruslju so vse bolj ogroženi zaradi lažnih novic, ki bojda krožijo po spletnih platformah in družbenih omrežjih. Izjavljajo, da poplave zavajajočih vesti vplivajo na izide volitev, in zagotavljajo, da bodo izdali nova pravila v času predvolilne kampanje v evropski parlament. Primešali so še izvolitev Trumpa, izstop Britanije iz EU, vzpon nacionalizma in evroskepticizma, begunsko krizo in trženje z osebnimi podatki na »fejstbuku«. V to enolončnico so dodali nove začimbe z imeni novi javni prostor, psihometrična obdelava in medijski ekosistem. Ob tem se postavljata vsaj dve vprašanji: ali smo pred cenzuro, ki vodi v novo enoumje, pranje možganov in totalitarizem, ter kdo bo odločal, kaj je resnica in kaj laž?

Nad razmerami v zobozdravstvu se pritožujejo tako bolniki kot zobozdravniki. Čutiti je, kot da je zobozdravstvo potisnjeno na stranski tir (samoplačništva), kot da v resnici za zdravje ni pomembno. Kaj se je zgodilo, kdaj je bila storjena usodna napaka, smo se pogovarjali s Krunoslavom Pavlovićem, dr. dent. med., zobozdravnikom iz ZD Ljubljana in predsednikom odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije ter podpredsednikom zbornice.

V marčni številki Women Church World, mesečni reviji uradnega časopisa Vatikana L'Osservatore Romano, je izšel članek o redovnicah, ki delajo za kardinale kot sužnje. Vstajajo zgodaj, kuhajo, perejo, čistijo in strežejo, za kar dobijo mizerno plačilo ali pa sploh ne. Za njihovo duhovno življenje in poslanstvo časa skorajda ni. In med njimi so tudi doktorice znanosti. Članek je seveda predvsem med ženskami povzročil val ogorčenja in znova boleče zastavil vprašanje, kdaj bodo smele pridigati, maševati, spovedovati in podeljevati zakramente tudi ženske. Za zdaj ne kaže dobro.

Kot alpinist se je povzpel na vrh sveta, z romanom Jezero pa v vrh najbolj branih slovenskih avtorjev. Nogomet, ki ga je igral pri kadetih Maribora, je opustil, zdaj na nogometne treninge vozi 14-letnega sina. Zato da je lahko napisal knjigo Ali boma ye!, je leto in pol treniral boks. Saj je žilav in trmast, a bi za boks potreboval tršo glavo, pravi. Ta mu za zdaj dobro služi pri plezanju. Ni še splezal svoje zadnje smeri. Tako kot še ni napisal zadnje biografije. Po tistih o Petru Vilfanu, Zoranu Predinu in Goranu Dragiću mu prav te dni za ovratnik diha odvetnik Peter Čeferin, čigar biografijo končuje, še čisto sveži sta V svojih čevljih Alenke Bratušek in Kot bi Luna padla na Zemljo Milene Zupančič.

Ko gre za denar, je po vse svetu filozofija že od nekdaj enaka – denar dela denar, pa naj stane, kolikor hoče! In stane zares veliko. »Ko razumeš bistvo gibanja denarnih tokov, spoznaš, kako visoko ceno plačujemo ljudje in naš planet za to, da z eksponentno rastjo bogati peščica in drvi v revščino večina prebivalstva tega planeta,« pravi naša sogovornica Marjana Kos, diplomirana ekonomistka z angleškim magisterijem iz celostne znanosti.

Planince rešuje gorska reševalna, vendar kot kaže, bomo kmalu potrebovali tudi gozdno reševalno – da bo reševala novopečene gobarje in zeliščarje, ki se s pametnimi telefoni lotevajo gozdne samooskrbe.

Bila je pomlad 2012, ptički so se že ženili, narava se je prebujala, vse je zelenelo in brstelo. Kamorkoli si pogledal, povsod je bilo zaznati čudež rojevanja. Tjaša Šapla Troha, mlada mamica, je bila tudi v pričakovanju novega življenja. Z možem Frankom sta se neizmerno veselila deklice, ki naj bi se kmalu pridružila bratcu Tobiji. Tjaša je bila v devetem mesecu nosečnosti. Tistega osmega marca zjutraj je deklica v maminem trebuhu še »razgrajala«. To je bilo zadnjič, da je Tjaša čutila gibanje svoje hčerke. Čez nekaj dni se je deklica rodila. Mrtva. Z možem sta jo poimenovala Julija. Namesto veselja se je tako v hišo Šapla Troha v Velikih Žabljah pri Ajdovščini naselila velika žalost. Ko je mlada mama že mislila, da je ne bo zmogla nositi, je zbrala pogum in svoji bolečini »pogledala v oči«. To je bil začetek njenega okrevanja.

Skromen človek si lahko s poštenim delom in zaupanjem v poštenost drugih prisluži zgolj bolezen, nikakor bogastva, je dokaj ciničen rek, ki pa se je pri petinšestdesetletnemu Mladenu Vujinoviću na žalost izkazal za kruto resnico. Tik pred velikonočnimi prazniki so ga z ženo deložirali iz skromnega stanovanja na Vrhniki, v katerem sta živela 36 let. Mladen, invalid prve kategorije, je prvo noč brezdomstva prespal na senu pod kozolcem, drugo noč pa v postelji prijatelja, ko je ta odšel na nočno izmeno. Zdaj spi v zapuščeni, vlažni baraki sredi njive. Umiva se pri prijatelju. Nikomur ni mar za njegovo usodo.

Naravne katastrofe imajo nekaj skupnega s časovnim strojem: v hipu nas lahko vrnejo nekaj desetletij v preteklost, v čase brez elektrike, vode, kaj šele interneta in telefonov. Slovenci se pogosto soočamo s poplavami, neurji in plazovi, hujši potresi so k sreči redki. Kar pa ne pomeni, da smo pred njimi varni. Spomnimo se samo potresa v Zgornjem Posočju pred dvajsetimi leti, ki velja za najhujšega v Sloveniji v zadnjih sto letih. Kako bi reagirali danes, če se takšna katastrofa ponovi? Smo kaj bolje (ali sploh) pripravljeni?