Profimedia

"Spoštovani,
13-letni sin je dobil napotnico za okulista zaradi miopije. Letos že nekaj mesecev opaža, da iz zadnje vrste v razredu slabše vidi na tablo. Je pa zanimivo, da je pred tedni na sistematskem  pregledu brez posebnosti opravil preverjanje vida na plakatu, šele ko je omenil svoje opažanje, so mu vid preverili še z aparatom, tam pa so se pokazale izrazite težave. Sin sicer nima telefona, da bi veliko gledal v zaslon, računalnik mu je pičlo odmerjen, veliko pa bere. Z možem nisva imela težav z vidom, šele po prebolelem covidu med epidemijo, ki je sovpadel z abrahamom, so se pokazale pri branju in imava zdaj za to dejavnost in delo očala.  Sin se seveda srborito upira že ob misli, da bi imel očala. Mi lahko, prosim, poveste kaj več o njegovi diagnozi in kako je s tem pri mladostnikih, se lahko morda stanje (seveda ob nošenju očal) lahko kdaj celo izboljša? Hvala za odgovor."
Irena

Mateja Jordovič Potočnik

Spoštovani,

potrudila se bom odgovoriti na način, ki bi lahko vašemu sinu pomagal pri spoprijemanju s stisko razvijajoče se samopodobe. V tem ga razumem in zato spoštujem napor, ki ga bo moral vlagati v reševanje tega izziva.

Začela bom s koncem vašega zapisa. Z upanjem, da bi sinove težave s časom morda izzvenele. Poznavanje problematike me, žal, napotuje na verjetnost, da bodo ostale in se celo stopnjevale. Takšen je namreč do zdaj znani razvoj kratkovidnosti. Ta je bila izziv za mnoge med nami in tudi še bo. V Evropi pojavnost te motnje še vedno kaže trend naraščanja. Tudi vaje za izboljšanje vida smo delali mnogi. Moja kratkovidnost je bila odkrita na sistematičnem pregledu v 8. razredu in spoznanje, da na eno oko vidim nekoliko slabše, me je šokiralo. Očala sem začela nositi šele v drugem letniku gimnazije. Takrat tudi iz prve klopi nisem več dobro videla na tablo, v drugih situacijah pa primanjkljaja vida še nisem opažala. Kot študentka medicine pa sem si, da bi preprečila naraščanje dioptrije, kupila droben priročnik z navodili za vaje. Začela sem jih vestno izvajati. A sem kmalu dojela, da bi jim morala posvetiti preveč časa in bi mi ga za študij zmanjkovalo. Tako se mi je v času študija dioptrija povečala še za dve »minus«, ob tej žalostni ugotovitvi pa sem si na srečo uspela dopovedati, da moja skrb v prihodnje ne bo število dioptrij, temveč dobro odmerjena očala. V prihodnje pa tudi skrb za boljšo osvetlitev, kot sem jo lahko imela na mizici v svoji podnajemniški sobi.

Myoipa, kar je latinsko ime za kratkovidnost, je motnja, pri kateri oko zagotavlja dober vid na blizu, slika na daleč pa je motna. Nastane zaradi čezmernega povečanja dolžine zrkla, zaradi česar se na glavo obrnjena slika sveta, kakršna se riše na mrežnici, ne riše več točno na mrežnico, ampak pred njo. Zato potrebujemo razpršilno lečo ustrezne dioptrije, da lahko zaris slike sveta pada točno na mesto z največ čutnicami na očesni mrežnici. Samo s tako spremenjenim lomom svetlobe se lahko zagotovi možnost za dojemanje natančne slike videnega tudi v naših možganih. Pri daljnovidnosti (lat. hypermetropia), pri kateri je zrklo prekratko, pa potrebujemo za korekcijo vida zbiralno lečo.

Preventiva: vsaj dve uri dnevno na prostem

V zgodnjem predšolskem obdobju se pri otrocih večinoma izražajo motnje v smislu daljnovidnosti. Ta se z rastjo zrkla praviloma popravlja. Pri majhnih otrocih je zato dobro, če jih starši spodbujajo k uporabi očal za gledanje na blizu, kar pripomore k boljšemu obvladovanju motnje. Glede kratkovidnosti pa so stvari drugačne. V Evropi kratkovidnost še narašča in po predšolskih petih odstotkih dosega pri šolarjih  devet odstotkov, med populacijo adolescentov pa že 30 odstotkov. Zato je združenje evropskih okulistov malo pred letom 2023 posredovalo javnosti pobudo za preprečevanje te motnje. Navedli so, da naj bi otroci preživeli zunaj, kjer lahko sega njihov pogled v daljavo in se pri tem njihova zrkla sprostijo, vsaj dve uri na dan. Zato nekatere šole v Evropi že izvajajo velik del pouka na prostem. Prav tako je potrebno tudi večkratno prekinjanje bližinskih pogledov –  na knjigo, telefon ali zaslon – s pogledom na daleč in z večkratnim mežikanjem. Vse to sodi v »preventivo kratkovidnosti«.

Majhnega otroka navadno sploh ni treba opominjati na nošenje očal, če je kratkoviden. Večina si očala z veseljem poišče že takoj ob vstajanju, saj kmalu ugotovijo, da z njimi vidijo svet okoli sebe jasneje. Sámo nošenje očal za boljše gledanje na daljavo sicer ne more vplivati na izboljšanje vida. Z rastjo otroka namreč raste tudi zrklo v dolžino in gledanje na blizu to dolžino stopnjuje. Ta rast zrkla v dolžino lahko občasno pripelje tudi do zelo velike ukrivljenosti mrežnice, ki lahko zaradi vlečnih sil doživi »odstop« od podlage in jo je treba urgentno »zapečatiti«, sicer lahko ta zaplet močno ogrozi vid.

Za konec pa nama ostane še izziv razmišljanja o tem, kaj lahko stori vaš sin, ki mu uporaba očal ni pogodu. Kakor ni pogodu verjetno nikomur, bi lahko dodali. Določanje dioptrije za izbiro leč je sicer preprost, a vendar časovno zahteven in natančen postopek. Posebej še, ko gre za morebitno potrebo po steklih ali kontaktnih lečah, ki različno lomijo žarke v različnih oseh (t. i. astigmatizem). Z nekaj potrpežljivosti pa je vendar mogoče priti do pravilno individualno odmerjenih pripomočkov, ki bodo človeku v zadovoljstvo. Seveda zna biti nošenje očal občasno res nadležno. Nadležna je lahko tudi uporaba kontaktnih leč, saj moramo tudi z njimi ravnati previdno, da ne pride do poškodbe oči. A vse to je vredno našega angažmaja, da le lahko dobro vidimo. Takšna pragmatična ugotovitev nam stiske privajanja vsaj nekoliko omili.

Za zaključek pa še nekaj lahkotnosti! Koliko se lahko mlad človek razbremeni odpora, če mu Stvarstvo na življenjsko pot prinese zanj posebej zanimivo osebo z očali, mi podatki niso znani. Če iz njiju nastane heteroseksualni par, pa se ve, da bo pri morebitnem potomstvu verjetnost uporabe očal ali kontaktnih leč, pozneje v odrasli dobi pa morda tudi operativnih posegov, večja, kot je v splošni populaciji. Očala so po svoje lahko čisto v redu, saj v oči zaradi njih prileti mnogo manj mušic in prašnih delcev. Vsaka slaba stvar je tudi za kaj dobra. 

Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., specialistka pediatrije

revija Jana

Objavljeno v reviji Jana, št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.