zarja jana

Pred konzilijem plastičnih kirurgov stojim v spodnjem perilu in nogavicah, nihče nič ne reče. »Še modrček,« slišim šepet kirurga na moji desni, tega svetlolasega, ki mi je odprl zadrgo na obleki. O. K., odložim tudi modrček. How low can I go??!! Res si ne predstavljam kakšne sedemdesetletne tete, kako tam pred njimi stoji skoraj naga in si v zadregi z rokama pokriva utrujeno in bolno oprsje. Vendar jaz nisem ta teta. »Dam tudi verižice dol?« vprašam tiho tega na desni. »Ja, prosim,« pokima. Počasi si z vratu snamem, eno za drugo, tri tanke verižice, zlato, zeleno in rdečo. Vse tri sem prinesla iz Indije in za vse tri verjamem, da mi prinašajo srečo. Tako kot zelena obleka, ki jo imam danes na sebi. 

Obožujem barve in na sebi nosim vse nianse razen črne. Pa imam tudi njo res rada, v vseh odtenkih. Vendar kadar sem v črnem, opažam, da sem samo črna in nič drugega. Kadar sem, na primer, oblečena v belo – letos poleti sem večinoma nosila to barvo – potem se počutim čisto, letim skozi dan, sem lahkotna kot pero. Kadar nosim rdečo, gorim, žarim, ne moreš, da me ne bi opazil. V svoji najljubši barvi, vijolični, pa se počutim mirno in lepo, ne glede na to, kar rečem ali naredim. Vse barve rada nosim, glede na svoje razpoloženje in situacijo, tudi rumeno, ki je nikoli prej nisem marala. Kadar pa se zdaj zlijem s svojim najljubšim puhastim puloverjem sončne barve, imam v sebi naenkrat energije za pol krške nuklearke. Rumena barva pomeni optimizem. Barve vplivajo name, vsaka izmed njih mi daje posebno energijo. Kadar sem na tleh, obvezno nase navlečem svetle barve, da me dvignejo in zvišajo mojo vibracijo življenja. Vedno deluje.  

S črno barvo sem uradno zaključila v Indiji, ko sem bila nekaj tednov v ašramu na jugu, v Isha centru, ki ga je ustanovil indijski guru joge in eden največjih svetovnih motivatorjev, Sadghuru. Krasen, mil, v svojih besedah odločen in izkušen možakar.

V ašramu, pa tudi drugod po Indiji, je skoraj nemogoče srečati človeka, ki bi bil oblečen v črno. Če pa že, je to zagotovo turist. Indijci verjamejo, da je črna negativna, barva žalosti, in je ne nosijo, razen če ni res zapovedano. Na enem od duhovnih srečanj je Sadghuru razlagal, kako močno barve vplivajo na naše čustveno razpoloženje in psihično stabilnost, pa se teh nevidnih vplivov sploh ne zavedamo.

Naš vizualni aparat, naše oči, prepoznavajo barve kot prelom bele svetlobe, ne kot nianso, ki jo v resnici vidimo. Če je nekaj, recimo, videti rdeče, v resnici to sploh ni rdeča barva. Bela svetloba, ki jo vidimo, vsebuje cel spekter barv, filter določene barve pa v tem primeru v naših možganih zadržuje in reflektira samo rdečo. Z drugimi besedami, tisto, kar naše oči zanikajo, v resnici postane barva, ki jo vidimo. Percepcija realnosti je, gledana skozi naše oči, obrnjena na glavo.

Če smo v situacijah, institucijah, ki jih ne obvladamo najbolje in tudi nimamo kontrole nad tem, kar se bo dogajalo okoli nas, je dobro, da smo oblečeni v belo. Belo zato, ker ne vemo, kaj nas čaka. Bela nam omogoča določeno zaščito pred energijskimi vplivi, kot nevidni ščit. Odbija vse, ne samo svetlobo, tudi energijo drugih ljudi, prostorov. Črna barva na drugi strani absorbira čisto vse. Če smo v prostoru, kjer želimo vpiti vse okoli sebe, se česa naučiti, potem se oblecimo v črno. Če jo pogosto nosimo v manj nadzorovanem ali celo toksičnem okolju (služba, javni promet, trgovina …), začnemo sčasoma vase sprejemati stvari, ki jih ne želimo. Ne vemo, kaj se dogaja v svetu okoli nas, ne vemo, kaj se dogaja v glavah drugih ljudi in kakšne emocije nosijo v sebi. Poskusite, nič ne stane.

Sadghuru skoraj četrtino čustvenih stisk pripisuje nošenju črne barve ob najrazličnejših priložnostih, zlasti ko ta ni zahtevana. Ljudje namreč tako lažje vsrkamo in v sebi zbiramo vse mogoče stvari. Ko je sivobradi mož govoril o tem, se mi je njegov odstotek nesrečnih ljubiteljev črne barve sicer zdel rahlo pretiran, potem pa sem razmišljala o njegovih besedah.

Bolje, da ne štejem, koliko Slovencev tradicionalno nosi samo in le črno barvo. Tudi sama sem bila nekaj časa njihova pripadnica, priznam. Rekla bi, da je pri mnogih črna prva izbira zato, ker je najbolj praktična, ker jo nosijo skoraj vsi, ker se za njo najhitreje skrijemo, postanemo nevidni, vsakdanji, nemoteči za okolico in očitno tudi zase. Pa ker mnogi mislijo, da so v črnem videti bolj suhi. 70 odstotkov mojih prijateljev in znancev nosi samo črna oblačila. Ko sem nazadnje hecala enega svojih frendov, ki je nekoč bil metalec, danes pa je vplivni uslužbenec ene od slovenskih bank, da se oblači samo v črno kot duhovniki, mi je rekel: »V drugo barvo se bom oblekel  samo takrat, ko bodo izumili temnejšo od črne.«

Tudi v preteklosti je črna veljala za nekaj negativnega, za nebožansko barvo, črna je tudi barva hudiča. Ko vrag potrka na vrata, pride vedno v črni barvi, nikoli v beli. In ravno v težkih situacijah je črna zadnja barva, ki bi jo morali nositi.Ob smrti bi vedno morali nositi belo, če ne želimo vsrkavati žalosti, obžalovanja, strahu, ki visi v zraku. Ko je okoli nas pridih smrti, bi morali na sebi imeti belo, kot na primer zdravniki, da ne bi vpijali energije drugih ljudi.

V resnici sploh ne bi smeli nositi črnine, kadar smo žalostni, žalujemo ali koga izgubimo. Morda bi se takrat morali vprašati, ali res želimo postati ta žalost, ki jo nosimo na sebi, ali morda želimo biti čisto nekaj drugega. Tisti, ki so mrtvi, so mrtvi. Spoštujem to, vendar živi moramo živeti naprej. V naši družbeni simboliki črna barva pomeni smrt, njeno nošenje izraža žalost, obžalovanja, kes. Tega ne želim na svojem pogrebu. Tudi za sveče in ikebane se že vnaprej hvaležno zahvaljujem, vendar raje vidim, da mi nosijo rože, dokler sem še živa.

Če nočete vpijati energije iz okolice, oblecite belo in obratno. Opazujte, kako se počutite v različnih barvah in kako okolica reagira na vašo zaščito. Vse barve so igra življenja in vsaka barva igra svojo igro. Za zeleno je znano, da je barva ravnotežja in harmonije. Zelena je barva rasti, prenove in ponovnega rojstva. Obnavlja in vrača energijo. Zato sem danes oblečena v zeleno obleko. Pa tudi zato, ker sem vedela, da bodo zdravniki nosili belo, zaščitno barvo. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 51, 21.12.2021