Revija Zarja

Visoko poletje je, ko v svetem miru sedim na vrtu. Po širjavah neba plujejo beli puhasti oblački, ki se počasi razblinjajo, dokler se ne raztopijo v oceanu nebeške modrine. Slišim potrkavanje detla na stari vrbi in ščebet ptic v grmovju. Okrog metuljnika frfota množica metuljev, kot da bi koščki mavrice dobili krila. Na cvetovih rožlina se spreletavajo čebele. Par martinčkov brzi sem ter tja po kupu kamenja, medtem ko na nebu lunj s svojim letom riše drzne spirale. Vse vrvi od življenja in zamaknjen zrem v to veliko predstavo. Spominjam se otroštva, ko sem ure dolgo počel prav to. Vrt popelje duh v sanjarjenje. Prebudijo se speči spomini, ne kot melanholija ali nostalgija, ampak kot radostno duhovno potovanje. Današnji dan je pravšen za spomine.

Na vrtu cvetita dve meni najljubši vrsti cvetlic, cinije in astre. Nič ni bolj žarečega od razkošnega motiva raznobarvnih cinij. Te barve kar žgejo in vriskajo od same svetlobe, sončkasto rumena in medeno oranžna, smejoče se rdeča, prelestna modrordeča in prelepa rdečevijolična. Vsak cvet ima sebi lasten barvni vzorec. Kadar koli gledam skupino cinij, vidim očarljive prelive barv, ki jih je na paleto zamešal kozmični slikar. Narava kot umetnina in jaz kot občudovalec sijajne galerije življenja. Narava kot predstava neštetih igralcev na odru, ob kateri ne vem, kdo je tekstopisec, kdo režiser, kdo kostumograf, kdo avtor scene in osvetljave. Rad imam verze, ki jih je v 11. stoletju napisal znameniti perzijski pesnik in mistik Omar Hajam:

»Ne ti ne jaz ne poznava skrivnosti večnosti,

ne ti ne jaz ne razbereva uganke;

le govoriva, ti in jaz, tostran zastora;

ko pade zastor, ne bo tu ne tebe ne mene.«

Ženska zelenih las

Cinije sem odkril že kot otrok in v njih odkril urok. Cinije so me uročile. Mi otroci smo bili tretja generacija, vnuki prvotnih kolonistov obrobja sveta Ljubljanskega barja. Naselje je zraslo sredi zamočvirjenega travnika. Lično prebeljene hiške so obdajali leseni plotovi vseh mogočih barv. Spredaj, ob cesti, so bili rožni vrtovi, za hišo je rastla zelenjava. Prevladovale so vrtnice vseh barv, največ je bilo vzpenjavk, med zelenjavo pa tista priročna za v lonec. Če si pogledal vzdolž ulice, si uzrl podobo bujno zelenega naselja, polnega cvetja, ki se je pregibalo čez plotove in se razkazovalo med latami. Večina družin je imela v zakupu njivo. Na njivi je bilo krompirišče, poleg pa še fižol, grah, korenje, paradižnik, kumare, zelje, repa, koleraba in druge poljščine. Naša njiva je bila zadnja v vrsti. Za njo se je začela divjina, neomejena svoboda pohajanja in pustolovščin željnih otroških duš, ki je segala, do koder je seglo oko. V naselju smo živeli skromno, toda lačni nismo bili nikoli. Očetova plača je zadostovala, saj smo si sami pridelali dovolj hrane. Kupovalo se je le najnujnejše, moka, mast, olje, kis, sol, sladkor in med. Pot na njivo je vodila ob barjanskem jarku in čez leseno brv. Ob izkopani mlaki je rasla bujna vrba, pod katero je oče postavil leseno klop in mizico. Okrog vrbe je babica vsako leto posejala cinije in astre. To je bil moj svet, prehod med vsakodnevnim življenjem in svobodo, med redom in iskanjem, med učenjem in domišljijo, med ponavljanjem starega in ustvarjanjem novega. V sredini tega prehoda med dvema svetovoma so rasle prelestne cinije. Tisti dan sem sedel na klopci in mirno gledal cvet cinije, tistega, ki me je najbolj privlačil. Po njem je kobacala čebela in krožila vse bliže središču, ki se je v vrtincu poglabljalo v dno cvetnega koška. Sledil sem ji s pogledom, in ko je odletela, sem ostal sam. Priprtih oči sem kakor čebela zaokrožil po cvetu, zajel me je vrtinec in me potegnil vase. Zazdelo se mi je, da se raztezam in razblinjam kot oblak in stapljam s stvarmi okrog sebe. Naenkrat se mi je prikazala pravljična pokrajina. Hodil sem pod visokimi rumenimi drevesi, ki so imela venec petih enako debelih vej, obraslih z dolgimi gostimi dlačicami. Potem me je pot vodila med temnovijoličnimi kot škrnicelj zavitimi drevesi, ki so se v spirali spuščala v črnjavo globine. Znašel sem se v popolni temi. Zaslišal sem tiho glasbo in hipoma se je zableščala mavrična svetloba, sredi katere sem ugledal prelep ženski obraz. Imela je zelene oči, dolge zelene lase in smehljala se je. Stegnila je roko in me pobožala po licih. Njen žgoči dotik me je vrgel na ta svet. To niso bile sanje, to je bilo do-živetje, epifanija, ki mi je ostalo neizbrisna v spominu.

Začutil sem, da sem se zbudil v povsem drugem svetu; svet se mi je na novo ustvaril. Nič več ni bilo tako kot prej. Postal sem kot slikar, ki ustvarja sliko, pa se mu namesto podob, ki se jih je namenil naslikati, porajajo podobe, na katere sploh ni pomislil. Domišljije ni mogoče razumeti, saj je vsak korak v vednost korak stran od čudežnega. S tem pa izgubljamo čarobne trenutke, ko se vse zgodi prvič. Hvaležen sem zanje.

Skrivnostna govorice narave

Praviloma se sanje mladih moških spremenijo v pepel. Tudi sam sem doživel smrt egoističnega moškega in povrnila se mi je pot, ki sem jo opravil kot otrok. Spet sem našel svojo drugo polovico, ki je vedno stopala ob meni, pa je dolgo časa nisem zaznal. Povedala mi je, da bi lahko bil, kar zdaj nisem: »Naredi nekaj iz svojega življenja!« Odpovedal sem se vsem »ozemljitvam«, ki jih od mene pričakujejo prijatelji, znanci, družina in družba s svojimi institucijami. Šola želi poslušnega moškega, znanci ustrežljivega, cerkev ukročenega, podjetje podrejenega, država vodljivega. Nič od tega, zatekel sem se k zemlji, na njej našel sled in ji sledil. Vodila je na vrt s cinijami, kjer se je moja duša poročila z naravo na sveti poroki – hieros gamos z nevesto zelenih oči in las.

Rimljani so poznali sveti gaj, lucum conclucare. Simbolika vrta je povezana z vrtom alkimistov, sredi katerega stoji fons mercurialis, vodomet s pragovi na štiri strani neba. Menihi poznajo hortus conclusus, obzidan vrt za meditacijo. Vrt kot hermetična posoda je filozofov studio in slikarjev atelje. Vrt je raj za ljubimce, je prostor ljubezni. Dojel sem ga kot hermetično zapiranje notranjega prostora, da zadržujem zunaj, kar mora biti zunaj, in ohranjam znotraj, kar mora biti znotraj. Tako moški postane notranji bojevnik, samoten in drzen v svoji samosti. Bojevnik, ne pa vojak, ki slepo uboga ukaze. Ko sem to dojel, mi je druga polovica rekla: »Zdaj moraš izpeljati spremembo. Če je ne boš, bo prepozno.« Počutil sem se kot Paris pred svojo veliko odločitvijo med tremi boginjami. Ko izbereš eno izmed njih, se izbira konča, a ne za obe zavrnjeni božanstvi. Izbira vedno prinese hude preizkušnje in rane. Toda le moški z brazgotinami vidi, česar drugi moški ne vidijo. Odločil sem se, da bom naredil, kar še ni bilo narejeno. Postal sem divji mož, varuh zemlje. Zato kjer koli sem, ustvarim vrt in na njem posejem cinije, cvetje za sveto nevesto. Na vrtu doživljam posebne trenutke, v katerih se srečata zunanji in notranji svet, in takrat se razodene pravo bistvo.

Vsa narava je skrivnostna govorica, polna arhetipov in simbolov. Izza vidnih zaznav se razkriva slutnja zastrte enosti, ki podpira vso to silno raznovrstnost življenja. Razen nekaj prastarih poti, ki pripeljejo odraslega do modrosti, poznam le še eno, čudenje otroka. »Tu sem, da bi se čudil!« pravi Goethe. S čudenjem se ta pot začenja in z začudenjem konča. Vsakokrat ko doživim delček narave, kadar me pritegne in očara, se za trenutek odprem njegovemu razodetju. Takrat ne postanem le brat Goetheju in drugim modrecem, ampak postanem hkrati brat tistemu, kar občudujem in doživljam kot živi svet. Iz morečega sveta dualnosti (sveta delitve) prestopim v vzporedni svet nedualizma (svet enosti), epifanije. Namesto štetja in merjenja vadim čudenje, raje sem očaran kot raz-očaran, ljubše mi je hrepenenje kot učenje, bolj mi je blizu do-mišljija kot mišljija. To, kar naš razum misli in kar nas znanost uči, je le curek vode nasproti veletoku čudeža življenja, ki valovi okrog nas. V naravi se pesem stvarjenja nikoli ne konča, vsak trenutek se svet na novo rodi.

 
Zarja, št. 33, 16. 8. 2016