Jana
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 1 min.

Po stopinjah mojega deda


Žana Kapetanović
31. 7. 2019, 07.15
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Mankica Kranjec, fotografinja, novinarka, strastna popotnica, pa tudi rokodelka, je najnovejšo razstavo fotografij posvetila svojemu dedu, pisatelju Mišku Kranjcu. Fotografske podobe njenega zelo čustvenega popotovanja po dedkovih prekmurskih poteh si lahko  ogledate še do konca avgusta v paviljonu Expano v Murski Soboti. Tudi nam je razkazala kraj, v katerem raziskuje svoje korenine.

mankica01_zarja.jpg
Revija Zarja
Slikoviti motivi prekrasnih prekmurskih ravnic navdihujejo fotografinjo Mankico Kranjec, ki se v iskanju svojih korenin zelo rada vrača v ta del Slovenije.

Mankica Kranjec je vsestransko nadarjeno dekle, ki svojo umetniško žilico najpogosteje izraža s fotografijo, dar za pisanje pa je podedovala po dedku Mišku Kranjcu. V spomin nanj je v preteklem letu s fotoaparatom zabeležila poti, ki jih je ubiral po Prekmurju, in ustvarila lep fotografski projekt. 

mankica13_zarja.jpg
Mankica Kranjec
Visoko na kmečkih dimnikih in električnih drogovih v majhnih prekmurskih vaseh gnezdijo štorklje, ki jih je najlepše opazovati ob poletnih večerih, ko graciozno priletijo v svoja gnezda.

V času snemanja fotografij je doživela tisto pravo življenje med ravnicami, prepotovala Prekmurje po dolgem in počez, spala na postelji iz sena. Spoznavala je izjemni svet, ki ga njen ded opisuje v literarnih delih. »V iskanju njegovih stopinj sem odkrivala svoje korenine in odgrinjala neznane plasti njegovega življenja.

mankica06_zarja.jpg
Mankica Kranjec
Copekov mlin je eden tistih mnogih mlinov, ki so nekoč stali na Črnecu. Tu so posneli nekaj sezon resničnostnega šova Kmetija.

Da bi ulovila prve sončne žarke, ki pronicajo skozi trte v Lendavskih goricah, sem vstajala pred sončnim vzhodom. Iskala sem jutranje meglice na presunljivih ravnicah panonskega sveta, ko sem še pred jutranjim krikom sosedovega petelina s škornji brodila po blatu prekmurskih njiv. Opazovala sem žareče sončne zahode, ko se je nad deželo spustil mrak, in več ur čakala štorklje, da priletijo v svoje gnezdo.«

mankica05_zarja.jpg
Revija Zarja
V beltinški gostilni Zvezda se Mankica rada ustavi na pravi prekmurski gibanici. Zvezda stoji na tem mestu že od nekdaj. Tukaj se je Mankičin dedek pogosto ustavljal na poti v Veliko Polano.

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.