Mateja J. Potočnik

Na njeno željo smo se dobili v Čolnarni v Tivoliju, v prelepem končku Ljubljane, kjer cveti na tisoče vrtnic. Fotografinja jo je posadila na travo, Ljudmila pa je bila takoj za, čeprav je bila v lepi mornarsko modri obleki. Najin pogovor sva začeli s smehom in dobro voljo. Tako se je preprosto pogovarjati, pa četudi gre za občutljive zadeve, kot so pravice homoseksualcev, da bi se lahko poročali in posvojili otroke, pri čemer se sicer nisva strinjali, a mislim, da zato vseeno nimava slabega mnenja druga o drugi.

Bova začeli z nečim, česar prej nisem vedela o vas: pišete dramska besedila za ljudsko gledališče v Moravčah, kjer živite in imate kmetijo.

Po poklicu sem profesorica slovenščine in nemščine in že v osnovni šoli sem veliko nastopala, kot profesorica pa sem morala pripravljati različne proslave in sem že takrat pisala razne igre in skeče. Vodila sem tudi dramsko skupino v Moravčah, uprizorili smo nekaj iger in vedno je bilo težko najti ustrezno besedilo. In potem sem nekaj besedil napisala kar sama. V njih sem predstavljala tudi kulturno dediščino ali družbeno dogajanje v Moravčah in okolici. Sem priseljenka in morda zato vidim nekatere zanimivosti kraja, ki jih domačini ne opazijo več. Včasih so bili prav presenečeni, ko sem jim predstavila zgodbe iz preteklosti.

Kje pa ste jih našli, v literaturi?

V literaturi in v pripovedih starejših prebivalcev. Napisala sem besedilo Mlin na Rači, ker mi je moževa teta pripovedovala, kako je hodila na Račo prat perilo, kako jim je voda iz košev tekla po hrbtu, ko so se perice z opranim perilom vračale domov. Ko so starejši videli predstavo, so mi rekli: »Pa ravno tako je bilo!« (smeh)

Med napisanimi besedili sem našla naslov Sedma (no)sila. Govori o novinarjih?

Dogaja se na občini, kjer želi župan proti volji ljudi izvesti sporen projekt, govori o tem, kako deluje lokalna oblast in kako mediji manipulirajo z ljudmi in jih vodijo v smer, v katero hočejo. Zgodilo se mi je, da so se mi igralci na prvi vaji uprli, češ da je v tem besedilu preveč podobnosti, pri katerih bi lahko prepoznali določene osebe. 

Na moravški občini?

Ja. (smeh) Potem sem morala nekatere stvari spremeniti. A ko smo gostovali v drugih krajih, so mi povsod rekli, da je pri njih ravno tako. (smeh) To je bila politična satira.

Na čelu stranke ste od leta 2008. Kako vam uspeva?

Zato, ker so mi ljudje to funkcijo zaupali, sama se nisem želela postavljati na vrhove. A če so mi zaupali, se trudim to početi odgovorno in po najboljših močeh. Z vrsto pomočnikov, človek ne more biti uspešen sam, ampak mora imeti dobro ekipo. Podporo pa imam tudi doma.

Kakšna je bila pot od Slovenskih goric, kjer ste preživljali otroštvo, do Moravč?

Leta 1978 sem šla študirat v Ljubljano, na Filozofsko fakulteto, in v Ljubljani sem spoznala moža, v mladinski veroučni skupini v Dravljah.

Tam sta se zagledala?

Poznala sva se štiri leta, preden sva leta 1983 postala fant in dekle. Potem sem šla za dve leti še v Mursko Soboto, kjer sem imela službo, on pa je končal študij in odšel še v vojsko. Eno leto sem bila v Višnji Gori, ko je prišel iz vojske, sva se poročila in sem se preselila v Moravče. 

Celoten intervju si lahko preberete v 35. številki revije Zarja.