Revija Zarja

Vnuki so letos imeli krompir in so s starši odšli na krompirjeve počitnice. Ja, časi se spreminjajo. Včasih so morali jeseni otroci pomagati pri pobiranju pridelkov, danes, ko vemo, kaj so to otrokove pravice, pa so prosti. Čas bo pokazal, katera popotnica je bila za življenje uporabnejša. O tem, da je današnja prijetnejša, ni dvoma.

Skratka, med prazniki sva bila doma. In veste, kaj sem zjutraj najbolj pogrešala? Časopis. Res je, navada je železna srajca. Zgodnje jutro, kava in časopis. Tak, s katerim prekriješ domala celo mizo. In midva vsak s svojo skodelico, s svojo polovico časopisa. On najprej prebere iskrico na zadnji in »penzionistični Facebook« – beri parte – na predzadnji strani, jaz pa – saj ne boste verjeli – kolumne v prvem delu časopisa. Potem zamenjava in glasno komentirava, se zgražava, bentiva nad temi našimi … Poimenovanje je poljubno, a nikoli ljubkovalno.

Midva imava naročeno Delo, še vedno naš osrednji slovenski dnevnik, z dolgoletno in ugledno zgodovino. Izdaja ga časopisna hiša, ki jo je v zadnjih letih doletelo marsikaj. V resnici marsikdo. Vsak, ki mu je vsakokratna vladajoča politika omogočila lastništvo in barabinstvo, jo je molzel. In odkorakal z milijoni. Nikoli vrnjenimi, za večno izgubljenimi. Kot kaže, kaj dosti ni več ostalo, in sedanja uprava je že napovedala novo odpuščanje novinarjev in fotoreporterjev. Prodaja je verjetno že za vogalom. Razumljivo, kaj pa naj dnevnik brez izkušenih novinarjev?

Več v reviji Zarja Jana št. 46, 12. 11. 2019