Revija Jana

Odisej se je bodel s kiklopi in sirenami, ko je blodil po Sredozemlju; Marco Polo je bežal pred prikaznimi v puščavi Gobi, ubogi Praslovan se je skoraj utopil pri čofotanju čez »tisto rusko reko«... Premagovali so razdalje, kljubovali vročini in mrazu, tolkli lakoto, se otepali rokovnjačev, samo, da so prišli na cilj. Slavna tradicija epskih pohodov, ki postavljajo na preizkušnjo telesno, še bolj pa duševno zdravje, pa s stoletji ni zamrla, temveč je v Sloveniji še kako živa – poosebljena v peklenskem potovanju po avtocesti od Maribora do Ljubljane.

To je pohod, na katerem se zlomijo tudi najtrdnejši duhovi. Brezkončni zastoji in polžje cjazenje v prvi prestavi, opazovanje gruče Darsovih šefičev med meditacijo poleg v pajčevino ovite kosilnice, cikcakanje otopelih kamionarjev ... Pa neprostovoljno igranje igrice »odbijač na odbijač« s primitivci v oklepljenih džipih in posledično mrzlično iskanje vrzeli med od sončarice udarjenimi prikoličarji na desnem pasu, za konec pa lomljenje armaturke ob prometnih informacijah in razglasih novih zastojev ... In ko človek po dveh, treh, štirih ali koliko že urah špricanja adrenalina pred seboj ugleda tablo z napisom Ljubljana, dejansko ni več isti, kot je bil na začetku poti. Temveč iz avta stopi osivel, nekaj kilogramov lažji in z nezadržno željo, da bi naslednjih nekaj dni preležal v zatemnjeni spalnici, zvit v kepo in s palcem v ustih. Pa ne more, ker mora še isti dan nazaj med vso tisto razbeljeno pločevino, nekje okoli Dramelj nabito v strdek, ki ohromi celotno omrežje.

»Pot je cilj,« pravi stara modrost, ki se je zvesto držijo pri Darsu, pa tudi Slovenskih železnicah – ki si za obnovo svojih škripavih tirov za vožnje z vlaki smrti praviloma izbirajo točno iste razbeljene tedne kot avtocestarji. Vendar pametna glava, ki se je domislila omenjenega izreka, z njim bržkone ni mislila trase med največjima slovenskima mestoma, temveč je pot uporabila kot prispodobo za življenje. 

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.