Nik Jarh

Timi Zajc iz Hramš je edini naš smučarski skakalec, ki je bil državni prvak v vseh starostnih kategorijah. Zdaj je star 25 let in spada med najboljše slovenske skakalce, saj ima dve olimpijski medalji in osem kolajn s svetovnih prvenstev. Tako kot dva njegova moštvena kolega je izpustil uvodno tekmo poletne sezone v Courchevelu in bo manjkal tudi v Wisli. Pred šestimi leti je dirjal z motorjem za motokros po bližnjih obronkih in izrazil željo za zmogljivimi športnimi avtomobili. Veliko se je – a previdno - vozil iz kraja na kraj na treninge. Letos pa se je Timi Zajc odločil, da pritisne na plin do konca.

Nik Jarh

Pred dirko za državno prvenstvo v reliju v Žalcu se boste najbrž pojavili že na novinarski konferenci, nekaj dni kasneje pa boste oblekli kombinezon in se usedli za volan. Kdaj se je porodila vaša ideja za prehod z motorja v dirkaški avto?

V začetku leta sva se pogovarjala s prijateljem Zmagom Logarjem. Beseda je dala besedo in odločitev ni bila težka. Nato smo šli hitro v akcijo in našli vse potrebne stike za izpeljavo. Zmago, ki bo na sovoznikovem sedežu, je že izkušen. Pomaga mi celotna ekipa. Nenehno se učim in napredujem.

Kaj ste še morali postoriti?

Pridobil sem licenco za dirkanje od krovne organizacije za reli v Sloveniji, in sicer Zveze za avtošport. Zeleno luč mi je moral prižgati moj skakalni reprezentančni trener Robert Hrgota. Vozim ford fiesto od idrijske ekipe IK sport. Pomagajo mi tudi člani Avto moto društva Vili iz Žalca. Prejšnji teden sem preizkušal dirkalnik in predvsem svoje sposobnosti na cestah nad Idrijo. Spet sem izvedel veliko novih stvari. Dobivam navodila in jih skušam upoštevati. Zelo sem navdušen.

Reli Dolina zelenega zlata bo v Žalcu in okolici 22. in 23. avgusta. Boste dirkali tudi drugod?

Ne, ne. Naslednji teden si bom privoščil uživanje in sproščal adrenalin, potem pa se bom vrnil k svojemu športu.

Nik Jarh

Se vam porajajo dvomi v svoje sposobnosti oziroma ali vas je malce strah, da bodo ljudje rekli, ta pa bo potreboval še veliko časa, da bo spodobno dirkal?

Ne, sploh ne. Če bi želel zmagovati v tem športu, bi moral nadoknaditi precej let učenja. V Žalcu želim uživati, rezultatskih ciljev pa seveda nimam. Nobene obremenitve ne čutim. Je pa res, da komaj čakam na adrenalinski odmerek, ki ga poleti ni bilo in sem ga pogrešal.

Avtomobil je precej bolj varen kot motor. Kako gledate na to dejstvo?

Marsikaj, kar počneš v življenju, je nevarno, tudi spust po skakalnici. Skušam vse početi tako, da čim manj ogrožam svojo športno pot v smučarskih skokih. Na reliju se ne bom ›postavljal na glavo‹ za ceno zmage, zame bo dirka zanimivo doživetje.

Se je srčna izbranka Nuša že sprijaznila z vašimi adrenalinskimi avanturami?

V bistvu se je. Rada spremlja tovrstne športe in nima nič proti.

Ste kdaj pomislili, da bi posnemali nekdanjega smučarskega skakalca Primoža Rogliča in poskusili s kolesarstvom? Imate sploh tovrstne, aerobne sposobnosti?

Niti pomislil nisem na to. Kar je uspelo njemu, uspe enemu na milijon ali na več milijonov ljudi. Ostal bom v svojem športu, dokler bom lahko.

Nik Jarh

Olimpijska sezona je pred vrati. Kdaj in kako se boste lotili priprav?

Vaditi smo začeli že v mesecu maju. Vmes tudi testiramo opremo, ki se nenehno izboljšuje. Moramo jo preverjati, da bomo ostali v stiku z najboljšimi. Časa za počitek je le malo.

Še leto dni ni minilo, odkar je nemško podjetje Fluege nepričakovano končalo proizvodnjo skakalnih smuči. Pred vami je druga sezona na smučeh Slatnar. Kdaj boste preverili, kateri par vam najbolj ugaja?

Za nami je že veliko preizkusov, toda poleti je povsem drugačno ozračje in ne dobiš uporabnih podatkov. Zato čakamo na september in oktober, ko bo temperatura zraka nižja in bo jasno, s katerimi pari smuči bomo začeli sezono.

Hramše so v žalski občini, a so zelo blizu še treh občin. Osnovno šolo ste obiskovali na Dobrni, nato srednjo šolo v Celju. Vaša mama živi v Velenju, kjer ste prvič tekmovali, kajne?

Dobil sem pokal za najmlajšega udeleženca. Star sem bil šest, morda sedem let. Dobro leto pred tem smo doma stalno gledali prenose tekem v smučarskih skokih. Oče me je odpeljal v Vizore. Tam sem se ›zastrupil‹ s skoki.

Nik Jarh

Kdo vas je vodil na treningih?

Trener je bil Stanislav Grm. Ko sem bil star 14 let, je zame skrbel še Miha Sušnik. Moj starejši brat Marko je hitro opustil skakanje. Oče je tekmoval kot osnovnošolec, ni bil vrhunski športnik, a me je uspešno spremljal na vsakem koraku.

Tudi tedaj, ko so sodniki poskušali ukrasti nekaj metrov?

Tudi takrat. To se je dogajalo na tekmovanjih mlajših kategorij in se še dogaja. Oče je s pomočniki zgradil skakalnico v Hramšah, ko sem bil star deset let. Na njej so sledile tekme.

Kot drugi otrok mame Klavdije in očeta Boštjana ste bili 13. Slovenec po vrsti z zmago v svetovnem pokalu …

… in prvi Štajerec s stopničkami v svetovnem pokalu. Navduševala sta me Avstrijca Gregor »Schlieri« Schlierenzauer in Thomas Morgenstern. Imela sta vsak svoj slog, ki ga ni možno posnemati. Ostala sta moja vzornika.

Katerega padca se najbolj spominjate?

Bili smo na treningu v Beljaku. Padel sem zelo grdo. Že kmalu po odskoku so se pojavile težave v zraku. Obrnilo me je in sem padel na glavo. Imel sem pretres možganov, poškodoval sem si tudi roko. A to meni zaustavilo. Koga je najbolj strah? Moja mami je vedno živčna, ko spremlja moje skoke.

Kmalu bo minilo pet let od vašega kritičnega in iskrenega zapisa na družbenem omrežju zaradi skromnega izkupička naše ekipe v Planici. Najprej ste morali oditi vi, potem še glavni trener Gorazd Bertoncelj. Nehote ste ustoličili Velenjčana Roberta Hrgoto, ki je zdaj prižgal zeleno luč za vaše udejstvovanje v reliju.

Teh stvari nočem pogrevati. Vsi delamo za boljši jutri in skrbimo, da odnosi ostanejo profesionalni.

Kako se spominjate nastopov na olimpijskih igrah v Pekingu? Na veliki skakalnici ste bili šesti (tretji po prvi seriji), osvojili ste zlato medaljo z mešano ekipo, z moštvom pa srebrno.

V Pekingu je bilo zame zelo zahtevno. Epidemija je še kazala zobe. Z zdravstvenega vidika ni bilo prijetno. Testiranja so se vrstila eno za drugim. Tekme so bile na skakalnicah, ki so bile zelo oddaljene. Navijačev ni bilo in zato tudi pravo veselje ni bilo prisotno. Šele ko smo se vrnili v domovino, smo občutili, kaj ti naši uspehi pomenijo vsem okoli nas. Doma smo dojeli vso pomembnost olimpijske medalje.

Že štiri leta prej ste bili kot nepolnoleten na olimpijskih igrah v Pjongčangu. Imeli ste najdaljši skok na prvem treningu. Kateri so najmočnejši vtisi?

Priložnost sem dobil zgolj na srednji skakalnici in pristal na 33. mestu. Že tekme svetovnega pokala so bile zame zelo velike, zato sem vse okoli mene na olimpijskih igrah opazoval z velikimi očmi. Moram priznati, da sem bil vesel že zaradi tega, ker sem bil član reprezentance in sem bil del nečesa velikega.

Imate že olimpijski kolajni, zlato z mešano ekipo in srebrno z moštvom. Lepo bi bilo dodati posamično, kajne?

Vsekakor. Pred leti sem izdal svoje želje. Svetovni prvak sem že postal. Lepo bi bilo slaviti tudi na posamični tekmi na olimpijskih igrah in postati končni zmagovalec Novoletne turneje.

Zdi se, da ste v sebi nakopičili ogromno energije, kajti tako razpoloženega vaš še nismo videli. Ste se spremenili?

Meni pa se zdi, da sem bolj umirjen. Opazil sem, da se ne obremenjujem tako, kot sem se včasih. Tudi nikamor se mi ne mudi. Imam dober občutek pri oceni svoje pripravljenosti. Če mi ne gre, se ne jezim in se znam umiriti. Prej tega nisem znal.

Najbrž ste se morali umiriti po posamični tekmi na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih na Kulmu, ko ste osvojili bronasto medaljo, a bili besni.

Zagotovo je tretje mesto uspeh, a kazalo je bolje. Žal sem moral biti zadovoljen z bronom. Ne vem, če sem pri poletu storil kakšno napako. Meni se ne zdi, da bi jo. Dejstvo je, da je bila tekma nepoštena. Šli so z glavo skozi zid. Veter je bil na strani Avstrijca.

Vodili ste po dveh serijah, tretjo pa so avstrijski organizatorji naslednji dan kljub slabim vremenskim razmeram na vsak način skušali izpeljati. In so jo.

Vsaj 15 minut po koncu tekme sem bil zelo jezen. Niti pomislil nisem, da imam bronasto kolajno. Zdelo se mi je, da sem vse izgubil. Ko pa sem se umiril, sem se začel zavedati, da vseeno imam medaljo, da bom na podelitvi, zato sem se sprijaznil s tem, kar se je zgodilo. Spremeniti nisem mogel ničesar, moral pa sem se zbrati za ekipno tekmo, vseeno sem si želel imeti zlati lesk doma. To me je gnalo naprej, z malo jeze sem nato želel, da na ekipni tekmi premagamo konkurenco. S tolažbo in nasveti pa mi je pomagal tudi Peter Prevc, ki je edini vedel, kako sem se počutil, saj se je njemu zgodilo podobno.

Tudi na ekipni tekmi bi se lahko zgodilo podobno kot na posamični. Čakal vas je zadnji skok. Zlata medalja je bila pred nosom, toda …

Na ekipni tekmi za razliko od posamične, na kateri se je tekmovanje vleklo, razmere pa so bile spremenljive, pred zadnjim skokom nisem bil živčen. Fantje pred mano so zagotovili udobno razliko, niti pomislil nisem, da bi lahko vse pokvaril. Nisem pa tvegal, želel sem si svoj običajen skok. Če bi tvegal, bi hitro lahko prišlo do napake. Najbrž bi lahko skočil 10 ali 15 metrov dlje, če bi bilo potrebno.