Človečnosti ne odreja zakon
Irena Vozlič Stjepčević: direktorica, motoristka, zagovornica šibkejših in ljubiteljica zemlje, vode ter živali Da Slovenija nujno potrebuje enotno sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe, čivkajo že vrabci na veji. Številne težave, ki jih je država leta pometala pod preprogo, je v zadnjem letu in pol dokončno razgalila epidemija koronavirusa. V Lambrechtovem domu Slovenske Konjice, kjer letos obeležujejo 150 let delovanja, so tudi te negotove čase dobro prešli. Tudi zato, ker imajo zaposlenega malo več kadra, kot ga predpisujejo normativi. Direktorica Irena Vozlič Stjepčević, ki izhaja iz zdravstvene stroke, se namreč dobro zaveda, da se je zdravstveno stanje stanovalcev v domovih v zadnjem obdobju močno poslabšalo, kar že samo po sebi kliče po dodatnih zaposlitvah. Ob tem ves čas zagovarja načelo in k temu spodbuja vse sodelavce, da se mora znati vsak posameznik, ki dela v zdravstvu ali sociali, postaviti v vlogo tistega, ki ga neguje, in se ob tem zavedati, da smo vsi na tej poti. »Če nam bo dano, bomo tudi mi enkrat stari,« pravi.
Irena Vozlič Stjepčević velja za direktorico z velikim srcem in ogromno posluha za ljudi. Tako za stanovalce kot zaposlene. Kot pravi, delo v Lambrechtovem domu ni le služba, ampak poslanstvo. »Če ga bomo znali prenesti na mlajše generacije, otroke, vnuke, se nam za prihodnost ne bo treba bati. Ob skrbi za starejše nikoli ne smemo pozabiti, da smo vsi na isti življenjski poti.«
Zakaj je delo s starejšimi, ranljivejšimi in šibkejšimi za vas poslanstvo, ne le služba?
Delo z ljudmi je res posebno in zahtevno. A če ti je dano, da imaš razvito empatijo do soljudi, je to delo lažje in ga resnično lahko jemlješ kot poslanstvo. Tako jemljem svojo službo, še posebej zato, ker lahko delam s starejšimi, ki v sebi nosijo ogromno modrosti. V hiši vedo, tako stanovalci kot zaposleni, da se veliko gibljem med njimi in rada poslušam njihove življenjske zgodbe.
Vseeno menim, da mlajše generacije starostnikom nismo vedno najboljša družba. Mi nismo njihovi sovrstniki. Mi smo njihovi poslušalci, učenci, tisti, ki prejemamo informacije iz njihovega življenja. Najboljša družba so si starostniki med seboj. Zaradi tega sobivanja z vrstniki je smiselno starostnika vključiti v ustanovo – ali je to inštitucionalno varstvo ali dnevno varstvo ali so to zgolj različne popoldanske dejavnosti. Mlajši smo lahko starejšim v oporo, predvsem se lahko od njih ogromno naučimo. To so namreč generacije, ki so živele skromno, v bistveno drugačnih materialnih pogojih, kot jih imamo danes. In so živa zgodovina. Oni so tisti, ki lahko primerjajo.
Ta generacijska razlika se je pokazala predvsem v času epidemije, ko smo vsi »vpili«, kako nam je hudo in težko. Večina naših stanovalcev se je z izrednimi razmerami, tudi takrat, ko smo imeli bolezen v hiši in smo bili razdeljeni na cone, bistveno bolje spopadla. »Samo da smo zdravi,« so večkrat dejali in to zanje ni zgolj fraza.
Zagovarjate mnenje, da se morajo tisti, ki delajo s starejšimi, zavedati, da gremo vsi po isti poti.
Res je. In če nam bo dano, bomo morda celo stari. Če ne bomo te modrosti danes prenesli na mlajše generacije, se nam slabo piše. Nam in našim zanamcem. In to ni tako preprosto. Danes so drugačni časi in treba jih je sprejeti. Sprejeti je treba ideje in znanje mlajših, pri čemer mora naša generacija prispevati več izkušenj, modrosti in predvsem srčnosti. Stremeti moramo k čim manj egoizma.
Ampak sodobna družba stremi ravno k temu?
Zato me skrbi, kdo bo mene negoval, če bom prišla do točke, da bom morala v dom. Resno me skrbi, ker vidim, kakšne generacije prihajajo k nam na prakso. Skrbi me, ali bom v ospredju jaz ali bosta v ospredju telefon in računalnik. Podpiram digitalizacijo, do neke meje. A ne podpiram je, ko pride do razčlovečenja. Vsega računalnik ne more narediti. Računalnik ne more potočiti solzic in se nam ne more nasmejati.
Sredi junija je vlada vendarle sprejela predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, s čimer se je odzvala na naraščajočo potrebo po enotni sistemski ureditvi področja dolgotrajne oskrbe. Kaj si od tega zakona obetate?
Nove zakone naj bi napisali, da bi izboljšali obstoječe. Tokratni osnutek Zakona o dolgotrajni oskrbi je skoraj enak zapisu prejšnje vlade. Še vedno ni zagotovljenega vira financiranja, tako da tudi ta zakon ne rešuje poglavitne težave. Nas pa priganja Evropa. Zdi se, da bomo zakon sicer imeli, a glede na to, da odločevalci že pred sprejetjem napovedujejo podzakonske akte, problematike ne bo rešil. Sprejeli ga bomo zgolj zato, da bo Evropa naredila kljukico. Resnično si ne želim, da bi pomanjkljivosti zakona občutili uporabniki, a vendar se bojim, da se bo zgodilo prav to. Res pa je, da v zakon lahko zapišemo določene predpise, a bo v našem poslu vseeno morala prevladati človečnost.
Pri snovanju zakonodaje bi se vselej morali postaviti v vlogo starostnika, ki je prikovan na posteljo. Njega ne zanima, kako je zakon napisan in ali mu po tem zapisu pripadata dve plenici dnevno ali mu jih pripada pet. On v tem trenutku rabi našo pomoč. Tega, ali bo nekomu pravočasno zamenjana plenica ali ne, ne bi smel odrejati zakon, ampak kader. Z najrazličnejšimi blažilnimi ukrepi je treba preprečiti, da bi zakonske nepravilnosti občutili uporabniki. Zagotovo jih bomo zaposleni. In vedno bolj se bojim, da jih bodo tudi uporabniki, čeprav si tega nikakor ne želim.
Omenili ste normative, slišati so precej nečloveški.
Tudi normative naj bi zakon uredil, tako zagotavlja minister. Najbolj je v javnosti odmevala odmera plenic – to je tako, kot bi človeku rekli, da lahko gre zgolj enkrat na dan na veliko in enkrat na malo potrebo. Pri čemer mora paziti tudi na porabo toaletnega papirja. Za tiste, ki živimo doma, je to nepredstavljivo, v domu pa je to realnost. Je pa veliko odvisno tudi od doma. V našem domu nikoli nismo šteli plenic in jih tudi nismo zaračunavali.
Da je do tega štetja sploh prišlo, ni krivo naše pristojno ministrstvo, ampak predvsem monopolizem pri financiranju zdravstvenih storitev. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je financer in odločevalec hkrati. Povsem jasno je, da zavod pri vsem, kar je treba plačati, »špara«. ZZZS odloča o tem, koliko plenic pripada posamezniku, zavod odloča tudi o tem, koliko je v domu zaposlenih sester, čeprav se ljudje tam nikoli ne vprašajo, kakšno je zdravstveno stanje naših stanovalcev, in tako ne vedo, da je zelo različno in tudi zelo težko. V dom danes prihajajo ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Ljudje v dom ne pridejo, ker bi jim bilo pri nas »fajn«. Občasno kdo, ki ovdovi, proda hišo in pride zaradi varnosti, ampak te populacije, ki bi bila tako »fit«, ni več.
ZZZS smatram kot del vlade in menim, da bi morala vlada zavarovalnico nadvladati. Vlada bi morala določiti, kaj potrebujejo domovi za starejše, kaj zdravstveni domovi in kaj bolnišnice. In sočasno bi morala zavodu naložiti, da mora to financirati. Ker denarja ima ZZZS dovolj. Ob tem, da se za enake obravnave plačuje zelo različno. Ne more biti isti človek v negovalni bolnici vreden 120 evrov, pri nas v domu pa 16 evrov na dan. To ne gre. Ob tem, da se domovi za starejše žal vedno bolj spreminjamo v poceni negovalne bolnišnice.
Ob tem je treba poudariti, da se stanje v bolnišnicah močno slabša. Če se oskrba v domovih izboljšuje, se v bolnišnicah slabša. A ni vedno krivo to, da je premalo kadra. To poslušamo ves čas. Tudi pri nas ga je premalo, a se trudimo narediti vse in še več, da obdržimo raven oskrbe. Včasih pridejo iz bolnišnice k nam ljudje v resnično slabem stanju. Včasih je tako hudo, da si zgolj zaželim, da sama ne bi ležala v bolnici, niti ne želim, da bi tam ležala moja mama ali kdorkoli od mojih bližnjih. Sama sem v osnovi medicinska sestra in za zanemarjanje enostavno ne morem sprejeti izgovora, da je kadra premalo. To ne more in ne sme biti izgovor, saj ZZZS za to bolnišnicam namenja dovolj denarja. Sama sem tudi v svetu zavoda Splošne bolnišnice Celje in imam delni vpogled tudi v te stvari. Če pa bolnišnice ne zaposlujejo in zaradi skrhanih odnosov kader odhaja, je druga stvar.
Nedopustno je, da v dom sprejmemo človeka, ki je pred tem dva meseca ležal v negovalni bolnišnici in ni bil niti enkrat umit z vodo in milom. To se v 21. stoletju ne sme dogajati. Mi se lahko gremo visoko znanost, ampak voda teče iz pip, in to topla voda. Ljudje pa pridejo k nam zanemarjeni. Tega ne morem požreti. Ampak tega ne bo uredil zakon. To se ureja na ravni človeka. In ni vse plača. Vsi jo potrebujemo, ker moramo plačati položnice, ampak v prvi vrsti moramo biti ljudje. Problem se začne že pri izobraževanju, ampak to je spet druga zgodba.
| Irena Vozlič Stjepčević je magistrica zdravstvene nege, ki od leta 2013 vodi Lambrechtov dom, ki letos obeležuje 150 let. Njena izobraževalna in delovna pot je zelo zanimiva in razgibana. Kot najmlajša v družini treh otrok je bila vselej radovedna. Njen največji vzornik je bil njen pokojni oče, ki je bil električar. Po njem je podedovala smisel za tehniko in ni veliko manjkalo, da se ni podala po njegovih stopinjah. »Tudi danes bi bila električarka,« v smehu pravi. A jo je pot vodila drugam. Ker po končani srednji zdravstveni šoli ni dobila pripravništva kot medicinska sestra, je opravljala številna priložnostna dela. »Delala sem kot natakarica in varuška, na Rogli sem prodajala smučarske vozovnice, kasneje sem delala tudi v Uniorjevi proizvodnji,« se spominja delovnih začetkov, ki niso bili lahki. Pri 21 letih si je ustvarila družino in ko je imela hči tri leta, je končno dobila pripravništvo v Zdravstvenem domu Slovenske Konjice. Ker po opravljenem pripravništvu zanjo ni bilo dela v ambulanti, je kar nekaj let delala na oddelku za obdelavo podatkov, kjer je pridobila veliko računalniškega znanja. »V času dopustov sem nadomeščala direktorjevo tajnico, ko je zmanjkalo sester, sem ›vskočila‹ tudi v ambulanto,« pove in doda, da je resnično hvaležna za prav vse delovne izkušnje na dosedanji karierni poti, saj ji te pomagajo pri delu, ki ga danes opravlja. Na čelu Lambrechtovega doma je drugi mandat. Med zaposlenimi, stanovalci in nasploh v lokalni skupnosti je zelo priljubljena. Znana je po tem, da brez dlake na jeziku pove, kar si misli, sploh kadar zazna, da se komu, predvsem starejšim, godi krivica. |
»Naš uporabnik ne sme biti lačen, žejen, moker in pokakan. Streha nad njim ne sme zamakati in kader mu ne sme biti nedosegljiv. On je nemočen. In tisti, ki zakon pišejo, bi se morali vedno znati postaviti v vlogo tistega, ki leži v postelji.«
»Epidemija koronavirusa je na površje naplavila mnogo nepravilnosti iz preteklosti. Kadrovski normativi so že leta enaki, prenizki. Struktura stanovalcev se je spremenila, zahtevna zdravstvena stanja pa so se iz bolnišnic preselila v domove. Mi moramo pa še vedno delati s premalo medicinskimi sestrami, bolničarkami, kuharji.«
»Zavarovalnica zelo različno in nepošteno plačuje enake obravnave. Ne more biti isti človek v negovalni bolnici vreden 120 evrov, pri nas v domu pa 16 evrov na dan. To ne gre.«
Foto: SHERPA in osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku
