Za reševanje življenj ni delovnega časa
Šele pred desetletjem je zdravnik Peter Strouhal, specialist splošne medicine, našel malo več časa tudi za svoja konjička: fotografiranje in vožnjo z motornim zmajem. Vrsto let prej so bili namreč njegovi dnevi povsem zapolnjeni z delovnimi in družinskimi obveznostmi. Ko se je v začetku leta upokojil, je postalo njegovo življenje bolj umirjeno. A od svojega dela družinskega zdravnika v žalskem zdravstvenem domu se ni povsem poslovil. Dvakrat tedensko bo še vedno skrbel za bolnike, saj zdravnikov primanjkuje. Navsezadnje bi bilo škoda, če ne bi še naprej uporabljal svojega bogatega medicinskega znanja in izkušenj, pridobljenih v desetletjih skrbi za zdravje ljudi.
Da pri tem ni šlo zgolj za službo, saj je Strouhal zdravnik, ki svoje delo resnično razume kot poslanstvo, dobro vedo ljudje iz občine Tabor. Ko so s svojimi težavami prihajali k njemu domov ali so ga v nujnih primerih klicali na pomoč, je vedno pomagal in marsikdaj reševal življenja. Pri delu, kot je njegovo, ni delovnega časa. Zato je za svojo prizadevnost in pomoč ljudem letos prejel naziv častnega občana občine Tabor.
Češke korenine
Upokojencu, polnemu življenjske moči, ne manjka zanimivih zgodb iz bogate zdravniške kariere. Zanimiv je že njegov manj običajen priimek, ki izvira iz Češke. »Stari oče je prišel v Celje leta 1911, dobil je delo kot pek in se poročil s Celjanko. Nekaj časa je družina živela na Jožefovem hribu. Prostor za pekarno, kjer bi lahko samostojno delal, je našel v Taboru,« pravi sogovornik, ki sicer ni nikoli na Češkem iskal svojih korenin, a so ga sorodniki našli na Facebooku in zdaj ko ima več časa, jih bo lahko obiskal. Tako kot njegov oče si je tudi on družino ustvaril v Taboru, le da je bil Peter edinec, medtem ko ima sam tri otroke. Ti so lahko vsakodnevno spremljali naporno očetovo delo. »Sin je rekel, da niti približno ne bo zdravnik. Je pravnik. Starejša hči je jezikoslovka. Najmlajša je šla po mojih stopinjah in doštudirala medicino, a jo zanima specializacija iz plastične kirurgije,« pravi Peter Strouhal, ki se zaveda, da specializacija iz družinske medicine za mlade ni tako privlačna kot katera druga. A začetnikom na tem področju je danes vseeno lažje, kot je bilo njemu, ko se je po končani fakulteti znašel v žalskem zdravstvenem domu.
Učenje angleščine
V šoli je bil priden, zanimalo ga je predvsem naravoslovje in do 3. letnika gimnazije ni vedel, kaj bi šel študirat. Ugotovil je, da medicina povezuje različne vede in da so prva tri leta na fakulteti sami teoretični predmeti. »V ospredju ni bila želja, da bi pomagal ljudem, čeprav mi ne gredo na živce, kar je za naš poklic zelo pomembno,« pravi z nasmeškom in lahko mu le pritrdimo, saj se je vsak že kdaj srečal z zdravnikom, ki ni bil primeren za ta poklic. Strouhal pravi, da se je našel v njem.
O njegovi vztrajnosti in delavnosti priča zgodba z začetka študija, ko je moral premagati veliko težavo, ki bi marsikoga odvrnila od nadaljevanja. V osnovni šoli je bila nemščina prvi jezik, na gimnaziji je dobil še francoščino in zato angleščine ni znal. »Na fakulteti je bila večina literature v angleščini. Začel sem obiskovati tečaje in si pri učenju pomagal s kasetami, ki so bile takrat na voljo. Počasi je šlo, saj strokovno izrazoslovje tudi ni tako zahtevno kot pri leposlovju.«
Da ne bi izgorel
Ko je končal medicinsko fakulteto, se je želel usmeriti v bolj raziskovalno področje v povezavi z delom z ljudmi. A želena specializacija ni bila na voljo, je pa tudi takrat primanjkovalo splošnih zdravnikov. Diplomanti so morali za dve leti v splošne ambulante. Znašel se je v Žalcu in takoj začel delati ter nazadnje opravil specializacijo s tega področja. »Ko sem prišel v službo, sem dobil ključ službenega ›fička‹ za hišne obiske, navodila, kako je treba izpolniti papirje, glede strokovnega dela pa se je bilo treba znajti,« se sogovornik spominja začetkov, ki so bili vse prej kot preprosti. Dvaindvajset let je nato delal v javnem zavodu, pri čemer je spoznal, da bo ob napornem delu izgorel in da ne bo dočakal upokojitve. »Ni bilo dneva, da ne bi v ambulanti nekoga nadomeščal. Ob tem je bilo treba opraviti še hišne obiske in dežurstva, ki so bila delovna obveznost, a to ni pomenilo, da sem bil naslednji dan prost.«
Ko se je leta 2005 pokazala priložnost za odprtje zasebne družinske ambulante s koncesijo, ni okleval. »Zame je bilo to lažje, za bolnike pa ni nič drugače kot prej.« Na osnovni ravni se mu takšen način zasebništva na osnovi sklenjene pogodbe z zavarovalnico zdi dobra rešitev.
Zdravnik s srcem
Delo zdravnika je zanj poslanstvo, kar se kaže v njegovem odnosu do vseh, ki so kdaj potrebovali njegovo pomoč. Za ljudi njegovega kova ni delovnega časa. »Ko se zgodi nekaj nujnega, je treba pomagati ne glede na to, koliko je ura. Pogosto se je dogajalo, da sem bil sredi kakšnega domačega opravila in sem moral vse spustiti iz rok. Ker brez ustreznega orodja pri nobenem delu ne gre, sem si nabavil defibrilator, pribor za intubacijo, infuzijske tekočine …« Tako je v Taboru pomagal že mnogim v nujnih primerih, ko je bila med čakanjem na reševalno vozilo vsaka minuta dragocena. Včasih je bolnika kar sam naložil v avto in ga odpeljal do Žalca, da je bila pot za reševalce krajša. Na primer pri sumu infarkta ali pri otroku, ki so mu ga nezavestnega položili na kuhinjsko mizo ... »Pogosto sem bolniku vstavil venski kanal za aplikacijo zdravil, da je šlo ob prihodu reševalcev hitreje. Ko je po piku čebele pri sokrajanu prišlo do šoka, sem mu kar na terasi pred hišo nastavil infuzijo in mu dal zdravila. Ko so prispeli reševalci, se je že bolje počutil in najraje ne bi šel z njimi.«
A takšno delo ni za začetnika in za tovrstne posege mora imeti človek kar nekaj izkušenj, ki jih ne daje običajno delo družinskega zdravnika. Zato je dvajset let prostovoljno delal še na urgenci, kjer je dvakrat do trikrat na mesec pomagal pri najrazličnejših primerih reševanja življenj. »Da me ni strah, če mi prinesejo nekoga, ki potrebuje pomoč, in da ne bi zatajil kot zdravnik.«
Foto: osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku
