Andraž Purg

Le še nekaj dni loči Ivana Kolarja, da bo 9. oktobra dopolnil častitljivih 86 let. Nasmejan in zgovoren je ter kljub svojim letom še vedno poln energije. Rodil se je v Vojniku, a ga je življenjska pot po končanem študija zanesla v Velenje. Sedaj živi z ženo Marijo v idilični hiški v Topolšici, ki je obdana z vrtom in naravo.

V zgornjem nadstropju družinske hiše ima svoj slikarski atelje, kjer ustvarja. In to že dolga leta. Njegova prva kritičarka je njegova žena Marija. Njej vedno najprej pokaže, kaj je naslikal, in jo vpraša za mnenje. Vsako leto ustvarja tudi v več kolonijah po Sloveniji.

Andraž Purg

Ivan Kolar je po poklicu magister gozdarstva. Študij na biotehniški fakulteti je končal leta 1966, leta 1989 je tudi magistriral iz gozdarstva. Član Društva šaleških likovnikov je od leta 1983, njegov prvi mentor je bil dr. Jože Muhovič, izobraževal se je še pri akademskem slikarju Alojzu Zavolovšku in tudi pri Dušanu Fišerju.

Je tudi častni član nekaterih drugih likovnih sekcij, med njimi je Art Femips. Častni član sekcije Likovna bž je od leta 1976. Je tudi častni član Likovne sekcije KUD kliničnega centra in medicinske fakultete. Je dobitnik številnih nagrad s področja slikarstva, a tudi drugih nagrad.

Več kot 230 razstav

Razstavlja doma in v tujini. Za seboj ima več kot 30 samostojnih in več kot 200 skupinskih razstav. Med razstavami, ki jih rad izpostavi, so tiste, ki so bile na ogled v Šaleški dolini, v tujini pa je razstavljal v Parizu, Pragi, Stockholmu in ne nazadnje tudi v Bischofshofenu. Lani je ob občinskem prazniku šoštanjske občine razstavljal v tamkajšnji galeriji. Razstava se je imenovala Planet mojih palet. V šoštanjski galeriji je razstavljal tudi pred osmimi leti, kjer se je obiskovalcem predstavil s ciklom Podobe moje občine. Slike je nato podaril šoštanjski občini.

Andraž Purg

Prva služba v Velenju

»Po končanem študiju gozdarstva sem prvo zaposlitev dobil v Velenju. Delal sem izvršnem svetu Občine Velenje kot načelnik za gospodarstvo in podpredsednik izvršnega sveta za gospodarstvo. Kasneje sem bil štiri leta zaposlen v Premogovniku Velenje kot vodja rudarskih škod. Bil sem tudi direktor tedanje Temeljne organizacije združenega dela gozdarstva v Šoštanju, dve desetletji tudi član Rudarskega okteta,« se svojih službenih let spominja zgovoren slikar, ki sicer najraje slika v Prekmurju in na Primorskem.

Ob tem zelo pogosto sodeluje tudi v slikarskih kolonijah. Prav minuli teden je sodeloval v koloniji v Kopru. V prihodnjih tednih ga čakajo še tri kolonije.

Slikati je začel po smrti najboljšega prijatelja

Mnoge zanima, kako je zašel v slikarske vode. »Umrl je moj najboljši prijatelj. Njegovi domači so mi tedaj rekli, naj skiciram spomenik zanj. To mojo skico si je ogledal tudi predsednik sekcije Šaleških likovnikov in mi dejal, da zelo lepo rišem. Povabil me je, naj se udeležim tečaja risanja, ki ga je vodil Jože Muhovič. Zdaj slikam na dva različna načina. Prvi je ta, ko te povabijo v kolonijo in gostitelj želi, da rišeš nekaj, kar je njemu pri srcu. Ko sem v svojem ateljeju, slikam slike po svoji izbiri. Na teh slikah temelji moje slikarstvo od realizma do abstrakcije,« pojasnjuje slikar.

Andraž Purg

Člane skupine spoznal v kolonijah

Poseben del njegove slikarske poti predstavlja potujoča skupina Art Femips. »Člane skupine (bilo nas je pet) sem spoznal v kolonijah, ki so dandanes še bolj pogoste, kot so bile v preteklosti. Naš vodja je bil danes žal že pokojni Marjan Miklavec, ki nam je rekel, da bi se s svojim slikanjem lahko predstavili tudi zunaj Slovenije. Obiskovali smo Pariz, Prago, Toskano, Stockholm, Palmo de Mallorco, bili smo na Korziki, v Nemčiji, Srbiji in Črni gori. Na teh potovanjih spoznavaš ljudi, pomembna sta druženje in kemija med nami. V težkih trenutkih to kemijo zelo dobro spoznaš. Vedno smo se ujeli,« pripoveduje Ivo.

Dogodkov, ki so se mu vtisnili v spomin, je bilo veliko. »Ko smo bili prvič v Parizu, smo se po celodnevnem slikanju zvečer peljali s podzemno železnico do kraja, kjer smo bivali v času kolonije. Na vlaku so bili pridigarji, ki so nekaj govorili, mi pa smo se dogovorili, da bomo nekaj zapeli. In smo začeli tiho peti. Ob našem prepevanju je nastala tišina na vlaku. Po koncu smo bili deležni velikega aplavza vseh potnikov, ki so želeli, da bi še kaj zapeli. A nismo. Ker to ne bi bilo več spontano,« pripoveduje Ivo.

V vseh kolonijah v tujini so bili, ker so bili tja povabljeni. »Večkrat so nas povabili ljudje z veleposlaništva. Sicer pa ime naše potujoče slikarske skupine izvira iz prvih črk naših imen. Skupino smo sestavljali Feliks Frühauf – Sreč iz Dravograda, Edi Sever iz Škofje Loke, Pavel Ščurk iz Ljubljane, Marjan Miklavec iz Sežane in jaz iz Topolšice.«

Andraž Purg

Kaj in kje najraje slika?

Pravi, da rad slika povsod. Najraje slika abstraktne slike. »Težko si predstavljam, da kakšen dan ne bi slikal. Če ne slikam, razmišljam, kaj bom naslikal v kolonijah. Pravkar sem se vrnil iz kolonije v Kopru, v naslednjih tednih me čakajo kolonije v Gornjem Gradu, lirski Bistrici in Dravogradu. V Dravogradu bo to že 28. kolonija po vrsti in prav v vseh sem sodeloval. Sicer pa vsako leto sodelujem v približno desetih kolonijah,« pove Ivo in še doda, da je imel doslej približno 30 samostojnih in 200 skupinskih razstav.

Spomni se dogodka, ki je s potujočo skupino sodeloval v koloniji v Berlinu pri slovenskem župniku Doriju. »Ko smo imeli razstavo, je Dori dejal, da bi imel eno sliko, ker ga zelo spominja na domač hlev. A ta slika je bila všeč tudi Nemcu, ki je bil na razstavi, in slovenski novinarki, ki je prišla na ogled naše razstave. Vsi so jo želeli imeti, ker jim je bila všeč. A sem se odločil, da jo bom podaril Doriju. Njemu sem namreč najprej obljubil, da mu jo podarim.«

Ob tem je spomnil še na dogodek iz slikarske kolonije v Brusnicah. »Spali smo po kmetijah. Dva prijatelja sta bila malce oddaljena, zato smo ju zvečer obiskali. Tam smo peli. Ob vrnitvi smo opazili, da smo peli dolgo v noč, zato smo se naslednji dan šli opravičit gospodarju. Rekel je, da je bilo vse v redu, saj smo lepo peli. Le pes se je strgal z verige in ga še ni nazaj ...«

V Rogaški Slatini so imeli deset let zapored razstavo pri Ivu Mijošku. »Tam sem bil organizator slikarske kolonije jaz. Z Mijoškom sva se srečala med mojim ocenjevanjem škode v tamkajšnjih gozdovih. Bil sem namreč sodni cenilec za gozdove. Želel je, da bi še malo poklepetala, a sem mu odvrnil, da ne morem, ker odhajam v slikarsko kolonijo v Zreče. In mi je predlagal, da bi pri njem tudi organizirali kolonijo. In smo jo. Prva je bila že dva tedna kasneje. Dve razstavi sem imel pred več desetletji tudi v Celju, in sicer v Celjskem domu in v Galeriji Nika Ignjatiča.«

Andraž Purg

Tudi prepeva in piše besedila za pesmi

Urejanje okolice hiše je v domeni žene. »Sam pa tudi rad prepevam, saj sem bil dvajset let član Rudarskega okteta. Poleg tega pišem besedila za narodnozabavno glasbo, predvsem za Franca Žerdonerja. Napisal sem tudi besedilo za velenjsko himno. A zadnje čase rad po kosilu malce počivam. Delam predvsem v jutranjih urah. Zelo rad tudi plavam. Če sem na morju, plavam tam, če sem doma v Topolšici, sedem v avto in se odpeljem do Velenjskega jezera, kjer vsakič plavam vsaj 45 minut. In to naredim vsak dan, da vzdržujem kondicijo. Rad tudi pešačim, predvsem v okoliške hribe, kjer rad nabiram gobe. To počnem dvakrat dnevno. Žal letos gob v naših krajih ni,« še pove in doda, da rad tudi kuha. V nedeljo imata z ženo še vedno klasično kosilo z govejo juho.

Rada pa sta tudi z družino. Ko je bil njun vnuk Tomi še mlajši, sta ga z ženo velikokrat peljala na trening. Igra namreč hokej in je kapetan ekipe v svoji starostni kategoriji. Sedaj obiskuje prvi letnik športnega oddelka Kajuhove gimnazije v Celju, je še dodal vitalni slikar.

Andraž Purg