Andraž Purg

Družina Razgor je znana celjska športna oziroma rokometna družina. Trije njeni člani so igrali rokomet. Oče Igor še v jugoslovanski ligi, sinova Simon in David v slovenski. Le sestra Eva ni šla po njunih stopinjah, saj se je v mladosti ukvarjala s plesom.

· Rokomet

Po Belgiji, Srbiji in Turčiji še pot v Romunijo

Simon danes z družino živi v Vojniku. Rokomet je igral v treh različnih klubih. Njegov matični klub je Celje Pivovarna Laško. Iz Celja ga je športna pot vodila v Maribor Branik, v katerem je igral sedem sezon in bil tudi kapetan. Nato je okusil tudi igranje v tujini. Sedem let, od leta 2014, je bil član kluba Meškov Brest iz Belorusije, ki je nastopal tudi v elitni ligi prvakov. V Slovenijo se je vrnil leta 2021, dve sezoni še igral za mariborski klub, nato je končal aktivno športno pot.

Andraž Purg

Član reprezentance v Riu

Vmes je bil leta 2016 tudi član slovenske rokometne reprezentance, ki je igrala na olimpijskih igrah v Riu in osvojila šesto mesto. Z beloruskim klubom je nastopal tudi v regionalni ligi Seha, prav tako je kot član mariborskega kluba igral v različnih evropskih klubskih tekmovanjih, tako v pokalu EHF kot v pokalnem tekmovanju.

Po koncu aktivne kariere se ni podal v športne vode, ampak je končal študij logistike ter se zaposlil v družinskem podjetju z ekskluzivnimi darili, ki sta ga ustanovila njegova starša, mama Romana in oče Igor. Tam je vodja prodaje, ob tem opravlja še različna dela, ki so običajna v manjših, predvsem družinskih podjetjih. V podjetju je zaposlena tudi sestra Eva. Le brat David je ostal v športnih vodah, saj je pomočnik trenerja članske ekipe Celja Pivovarne Laško.

Osebni arhiv

Oče in oba sinova – rokometaši

Dobila sva se v preddverju dvorane Zlatorog, v kateri domuje celjski rokomet. In celjski klub je tudi njegov matični klub, saj je v njem začel svojo športno pot oziroma naredil svoje prve rokometne korake. »Nisem veliko razmišljal, kateri šport si bom izbral. Že moj oče Igor je bil rokometaš, bil je tudi kapetan tedanjega kluba Aero Celje, ki je igralo v nekdanji jugoslovanski ligi,« pove in nadaljuje?

»Hodili smo na tekme, rokomet me je navdušil. Nikoli nisem razmišljal o drugem športu. Igral sem v vseh starostnih selekcijah v celjskem rokometnem klubu, dve leti sem bil tudi v članski ekipi. Večino kariere sem igral na mestu levega krila. Iz Celja sem odšel v Maribor Branik, ki je bil tedaj močan klub v slovenski ligi. Tam sem odigral sedem sezon, bil sem najboljši strelec kluba v zgodovini. Bil sem tudi kapetan moštva,« pove. Na skoraj tristo odigranih tekmah je v vijoličastem dresu dosegel 1.173 golov.

Andraž Purg

Iz Maribora v daljno Belorusijo

Kot večina naših najboljših rokometašev v zadnjem desetletju in pol je tudi sam odšel s trebuhom za kruhom v tujino. Sedem sezon je igral za beloruski klub Meškov Brest, v katerem so igrali tudi nekateri drugi slovenski rokometaši. Tudi celjski so bili med njimi.

»Moj igralski vrhunec je bil nedvomno nastop na olimpijskih igrah v Riu pred desetletjem. Olimpijske igre so želje in cilj vsakega športnika in meni so se uresničile. Že prej sem bil večkrat na reprezentančnih pripravah za velika tekmovanja. A sem vedno izpadel iz izbrane vrste prav ob končni izbiri selektorja. To se je vedno zgodilo dan pred odhodom na evropsko oziroma svetovno prvenstvo.

A sem dočakal igranje na olimpijskih igrah. Čeprav smo bili ob koncu turnirja razočarani, saj smo bili šesti (pričakovali smo namreč odličje), sem šele štiri leta kasneje, ko sem olimpijske igre spremljal po televiziji, dojel, kaj smo dosegli. »Bil sem del ekipe na največjem športnem dogodku na svetu.« Skupaj je za reprezentanco dosegel več kot sto zadetkov.

· Novice

Legendarna celjska olimpijka: "Bila sem domač izdelek, doma s hribov"

Zdravstvene težave po Riu

Naslednja klubska sezona v Belorusiji po olimpijskih igrah se zanj ni začela v skladu s pričakovanji in z željami. Pojavile so se namreč hujše zdravstvene težave, ki so mu vzele skoraj celo sezono igranja. Zbolel je za meningitisom in bil dlje časa odstoten z igrišč. Vseeno je ostal v Belorusiji do leta 2021, nekaj časa je bil tudi eden od treh kapetanov.

»Najbolj mi je ostala v spominu sezona 2019/20, ko je cel svet obstal zaradi covida. Medtem ko so v večini držav ustavili vsa športna tekmovanja, se to v Belorusiji ni zgodilo. Predsednik države Viktor Lukašenko je rekel, da virusa ni, in smo igrali na tekmah, čeprav pred praznimi dvorani. A prvenstvo smo odigrali do konca. Tako kot nogometaši. Tedaj so mednarodne športne televizije tudi v živo prenašale tekme našega državnega prvenstva, ker drugih športnih tekmovanj ni bilo,« se spominja teh časov.

Andraž Purg

Vrnitev v domovino

Leta 2021 je sledila odločitev, da se bo z družino vrnil domov in da bo tukaj končal svojo tekmovalno pot. »Ponovno sem zaigral za Maribor Branik, v katerem sem želel z izkušnjami pomagati bledi prvoligaški ekipi. Igral sem še dve sezoni, nato sem končal aktivno športno pot. Žal so Mariborčani kasneje predvsem zaradi finančnih težav izpadli iz prve slovenske lige.«

Simon ni bil samo odličen športnik, končal je tudi fakulteto za logistiko, po poklicu je univerzitetni diplomiran logistik. Njegova kariera ga ni vodila v športne, ampak v poslovne vode. »Nikoli nisem imel želje, da bi bil trener, ko je bil nekoč moj oče in je sedaj mlajši brat. Mogoče danes včasih pomislim, da bi treniral mlajše selekcije,« poudari. Ima sina in hčer. Sin trenira nogomet v Vojniku. Z ženo jima je lažje, kot če bi treniral rokomet: »Otroke z avtobusom pripeljejo na nogometne treninge. Tako nama je ob službenih obveznostih prihranjeno prilagajanje obveznostim našega Liama,« je povedal. Po končani karieri je najprej živel v stanovanju v Celju, nato sta z ženo zgradila hišo v Vojniku.

· Slovenija

»Marsikdo reče, da imamo fizioterapevti zlate roke«

Celje je rokometno mesto

Septembra lani je dopolnil štirideset let. Še vedno se rekreativno ukvarja s športom. Predvsem rad kolesari. Za kolesarjenje sta ga navdušila prijatelja. Njihova prva skupna kolesarska pot je bila iz Vitanja na Roglo. Šele zdaj spoznava, kako naporen šport je kolesarjenje. »Tudi oče je rad kolesaril, a je nekoč padel in si zlomil ključnico. Od tedaj ne kolesari več. Sam rad rekreativno igram še nogomet,« pove.

Še vedno rad obiskuje rokometne tekme, kolikor mu to dopuščajo čas in službene obveznosti. Veseli ga, da ima Celje tako dobro rokometno šolo in da imajo v klubu veliko mladih obetavnih igralcev. »V letošnji sezoni igrajo dobro in hitro. Čeprav v Celju v zadnjih letih vedno več ljudi obiskuje tudi nogometne tekme, še vedno ostaja rokometno mesto. Navijači na tekmah v celjski dvorani Zlatorog so nekaj posebnega, znajo pripraviti odlično vzdušje,« meni Simon, ki spremlja tudi druge športe in je navijal tudi za vse naše športnike, ki so nastopili na pravkar končanih zimskih olimpijskih igrah v Cortini.

Prihodnost zavita v meglo

Kaj bo delal v prihodnje, bo prevzel vodenje družinskega podjetja? »Ne razmišljam še o tem. Mama in oče sta še vedno v celoti vpeta v vodenje podjetja in se očitno še ne nameravata upokojiti. Sicer pa sem še mlad in mogoče se mi bo že v prihodnjih mesecih ponudila priložnost in se bom znašel v povsem drugih vodah. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Mogoče bom kdaj tudi trener, ampak ne članske ekipe, ampak mlajših selekcij,« še doda ob koncu.

Andraž Purg