Mihael Bučar: Železniški muzej je njegov drugi dom
Ob 25-letnici Muzeja Južne železnice Šentjur in izdaji novega kataloga muzeja smo obiskali Mihaela Bučarja.
V občini Šentjur so na Ta veseli dan kulture, dan rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, na široko odprle vrata različne muzejske zbirke.
Goste je minulo sredo z največjim veseljem sprejel tudi Muzej Južne železnice Šentjur. Srce in duša tega muzeja je njegov ustanovitelj, častni občan Občine Šentjur Mihael Bučar. Upokojen dolgoletni načelnik šentjurske železniške postaje je doslej zbral približno pet tisoč predmetov, ki osvetljujejo zgodovino Južne železnice na Štajerskem. O vsem tem z veliko ljubeznijo spregovori obiskovalcem – če je treba, jih sprejme tudi ponoči.
Odločitev sprejel v četrtem razredu
Da bo železničar, se je Mihael Bučar odločil že v četrtem razredu osnovne šole, ki jo je obiskoval v Kompolah nad Štorami. Takrat je nadučitelj Ivan Rutar učencem razlagal, kako je videti telefon. Ker v šoli niso imeli telefona, so naslednji dan to napravo odšli pogledat na železniško postajo. Načelnik postaje jih je povabil v prometni urad. »Za mizo je sedel prometnik v uniformi in z rdečo kapo. Okrog nas so bili brzojav, signalno-varnostne naprave, slišali smo najrazličnejše zvoke. Takrat sem se odločil, da bo moj poklic povezan z železnico,« se spominja Bučar. Če ga ne bi navdušila železna cesta, bi verjetno študiral bogoslovje, je dodal.
Prerokba se je uresničila
Kot je povedal, je lahko med izobraževanjem v Mariboru domov odhajal le enkrat mesečno. Ob sobotah je namreč imel še pouk, nedelje so bile rezervirane za čiščenje internata.
Prvo soboto, ko je lahko odšel domov, se je spotoma ustavil v frančiškanski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Ko je prestopil vrata in prišel v notranjost cerkve, je za njimi na tleh sedel revež brez nog. Ob sebi je imel palici, na tleh je bil klobuk, če bi mu kdo namenil kakšen dar. Ko je Bučar to videl, je takoj segel v žep in mu dal nekaj dinarjev. »Tudi sam nisem imel veliko, morda za kakšno žemljo, da bi jo kupil v pekarni v bližini postaje,« je dejal.
Berač je videl, da je v rokah nosil kovček, in ga vprašal, za kakšen poklic se izobražuje. Bučar mu je povedal, da bi rad bil železničar, tisti tam na postaji, z rdečo kapo. »Berač, ki ga nisem kasneje videl nikoli več, mi je dejal, da bom z odliko končal šolanje in da bom v svojem kraju naredil nekaj, kar bo železnici v ponos. In točno tako se je uresničilo.«
Spominja se tudi, kako zavzeto se je šolanju posvečal v prestolnici. »Ravnatelj prometne šole, ki sem jo obiskoval v Ljubljani, je ponoči videl razsvetljene prostore. Mislil je, da je čistilka pustila prižgano luč. Prišel je pogledat in v učilnici zagledal mene, učil sem se sredi noči. Ko sem končal izobraževanje, je na pohvali pisalo, da tako marljivega učenca še niso imeli.«
Ljubezen do dediščine
Bučarja je od takrat, ko je bil star 14 let, spremljal čut za vse tehniške dosežke na železnici. Že med službovanjem je zbiral vse, kar je zaradi napredka tehnike postajalo zastarelo. Predmete je hranil na različnih železniških postajah, pri sebi doma in še kje.
Zadnjih 24 let svoje delovne dobe je bil šef železniške postaje v Šentjurju. »Takrat smo imeli ljudje na železnici še veliko dela, bilo je veliko zaposlenih,« je dejal. Pristojni so želeli ob posodabljanju in digitalizaciji podreti stare stavbe, v katerih je bilo nekoč skladišče postaje. Bučarju je to uspelo preprečiti. »Zbiral sem sredstva in podporo, da smo prostore preuredili in v njih uredili muzej.«
Tudi sredi noči
V muzeju, ki ima pod svojo streho več enot, je trenutno približno pet tisoč najrazličnejših predmetov. Bučar s svojo umetelno pisavo vse skrbno beleži v zvezek. Hkrati ima še popis, natipkan s pomočjo računalnika.
»Zbirko kar naprej dopolnjujem. Nekdanji šmarski župan Jože Čakš mi je na primer pred dnevi prinesel fotografije gradnje železnice Grobelno–Šmarje pri Jelšah–Rogatec. Posnetki so iz leta 1903, ko je bila podoba Šmarja pri Jelšah povsem drugačna, kot je danes.«
Dejal je, da tudi obiskovalci z velikim zanimanjem prisluhnejo njegovi predstavitvi. »Čutijo, da predmeti niso kar tako ›privlečeni‹ na kup. Vidijo, da s tem živim.« Številni, ki prestopijo vrata muzeja, svoje občutke z veseljem zabeležijo v veliko usnjeno knjigo vtisov.
O tem, da je muzej Bučarjev drugi dom, priča med drugim to, da je Šentjurčan tam skoraj vsak dan, tudi ob sobotah ali nedeljah sprejema skupine ljudi. Pred časom mu je telefon zazvonil ob 23. uri zvečer, ko so mu sporočili, da bi v muzej rada prišla skupina Avstrijcev, ki so sklenili svoje bivanje v Rogaški Slatini. Prišli so opolnoči ter ostali do štirih zjutraj.
Dragocena pridobitev za občino
Ob 25. obletnici odprtja muzeja je bila tudi predstavitev prenovljenega kataloga, ki je nastal v sodelovanju Mihaela Bučarja, Muzeja novejše zgodovine Celje (MNZC) in Občine Šentjur. Zgodovinarka in muzejska svetovalka Darja Jan iz MNZC je povedala, da so se za izdajo novega kataloga odločili, ker je stari pošel in ker je po lanski posodobitvi okolice železniške postaje v Šentjurju prišlo do nekaterih sprememb pri vsebinah muzeja.
Janova je poudarila, da je tak specializiran muzej za Šentjur dodatna pridobitev. »Naš muzej že od začetka daje muzejske smernice, celotna zbirka je vpisana v dokumentacijski program Galis. Prihodnje leto bomo skupaj izdali tudi novo zloženko, prevedena bo tudi v angleški jezik.«
E-novice · Savinjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se