Dve zgodbi, ena kuhalnica: v MasterChefu imamo svoja celjska aduta
Dva tekmovalca s Celjskega, dve povsem različni življenjski zgodbi in ena velika strast do kuhanja. Dominik in Gulnaz sta stopila na oder MasterChefa.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Med Celjem in Petrovčami se letos piše posebna kuharska zgodba. Na največji televizijski kuharski oder prihajata dva tekmovalca z zelo različnima življenjskima zgodbama, z različnimi generacijskimi izkušnjami in povsem drugačnim kuharskim pogledom.
Dva povsem različna svetova v skupni zgodbi
Dominik Gajšek iz Celja in Gulnaz Uliabaeva iz Petrovč. Čeprav ju ločuje več kot dve desetletji življenja, ju povezuje nekaj precej močnejšega: kuhinja kot prostor ustvarjalnosti, spominov, poguma in novih začetkov, so zapisali na 24ur.com.
Na prvi pogled bi težko našli bolj različna tekmovalca. Dominik Gajšek je 25-letni samostojni podjetnik, ki ga navdušujejo vonjave, kakovostne sestavine, meso in omake. Gulnaz Uliabaeva je 46-letna ustvarjalka, ki v kuhinji ne mara strogih okvirjev, rada eksperimentira in se pri kuhanju predvsem zanaša na občutek.
Toda prav v teh razlikah se skriva zanimiva skupna zgodba. Za oba se je namreč vse začelo doma. Ne v profesionalni kuhinji, ne ob kuharskih knjigah in natančno odmerjenih receptih, temveč ob družinskem štedilniku.
S kuhalnico v roki od otroških dni naprej
Dominik se spominja, kako je že kot otrok sedel na kuhinjskem pultu in opazoval mamo pri kuhanju. Skupaj še z babico je začel pri najpreprostejših opravilih: rezanju zelenjave in mešanju jedi, da se hrana ne bi prijela. Gulnaz se je s kuhalnico prvič srečala pri osmih ali devetih letih. S sestrico sta radovedno opazovali mamo, a ko je ni bilo doma, sta se tudi sami lotili kuharskih podvigov.
In če je Dominikova prva večja kuharska izkušnja povezana s tremi pljučnimi zrezki na nepredvidljivi električni ponvi, je bila Gulnazina prva mojstrovina palačinka, ki je bila po njenih besedah bolj podobna umešanemu jajcu. A prav takšni začetki pogosto povedo največ: velika kuharska zgodba se redko začne popolno.
Kuhinja kot prostor, kjer življenje dobi drugačen okus
Pri obeh kuhanje ni ostalo le prijetna otroška zabava. Dominikova življenjska pot je dobila posebno težo v obdobju pred pandemijo, ko je leto in pol preživel v negotovosti zaradi suma na hudo bolezen. Prav takrat se je, kot pravi, še bolj povezal s hrano in kuhanjem, predvsem pa je v sebi odkril posebno veselje do skrbi za druge ljudi.
Tudi Gulnaz pozna občutek, ko se življenje nenadoma oddalji od poti, ki si jo človek začrta že kot otrok. Dolgo je sanjala, da bo zdravnica, tako kot njena mama, ki je bila medicinska sestra. Na to pot se je zavestno pripravljala, vendar ji zadnji izpit ni uspel in vrata medicinske fakultete so ostala zaprta. Razočaranje je bilo veliko, sanje pa so morale počakati.
Življenje je tako oba pripeljalo drugam, kot sta morda sprva načrtovala. Toda kuhinja je ostala. Morda prav zato njun odnos do hrane ni zgolj tehničen. Pri Dominiku se kaže v želji po ustvarjanju in skrbi za ljudi, pri Gulnaz pa v zgodbah, ki jih nosijo jedi njene domovine in družinske tradicije.
Od krompirja na tisoč načinov do okusov Baškirije
Če bi Dominik moral svojo kuharsko osebnost skrčiti v eno samo živilo, bi bil to krompir. Preprost, domač, a hkrati izjemno prilagodljiv. In prav s krompirjem na "1001 način" namerava navdušiti tudi sodnike. Ob tem stavi še na svojo osebnost in na sočen steak.
Njegov kuharski svet je svet kakovostnih sestavin, vonjav in okusov. Rad pripravlja meso, uživa v izdelavi omak in verjame, da mora dobra jed znati iz posamezne sestavine izvleči njeno moč.
Na drugi strani Gulnaz v MasterChef prinaša okuse, ki jih slovenska kuhinja ne srečuje vsak dan. Med njenimi največjimi kuharskimi eksperimenti je priprava tradicionalnega rdečega sira iz Baškirije, jedi, ki jo je nekoč pripravljala njena babica. Dolgotrajen postopek zahteva potrpežljivost, na koncu pa nastane nežno karamelna posebnost, ki v sebi nosi več kot le okus – nosi spomin na dom in družinsko tradicijo.
Kje se njuni poti znova srečata?
Dominik sanja o domači, a prefinjeni restavraciji, kjer bi obiskovalca ob vstopu pričakal vonj po svežem kruhu in kavi. Gulnaz si predstavlja restavracijo svoje narodne kuhinje, v kateri bi se okusi prepletali z baškirsko glasbo, tradicionalnimi ornamenti in zgodbami njene kulture.
Dve povsem različni viziji. A obe temeljita na istem občutku, da hrana ni samo nekaj, kar pojemo. Hrana je vzdušje. Spomin. Identiteta.
Brez strahu pred sodniki in brez strogih pravil
Zanimivo je, da se oba tekmovalca tudi pred televizijskim izzivom ne nameravata skrivati za strahom. Dominik pravi, da človeka strah lahko samo ustavi, zato se raje veseli novih odnosov, znanja in izkušenj. Gulnaz pa je pri tem še bolj neposredna – sodnikov se preprosto ne boji.
Oba bi si za skupno kuhanje izbrala Mojmirja Šiftarja. Dominika pri njem navdušuje sposobnost, da jed pogleda z drugega zornega kota in izpostavi tudi sestavino, ki bi jo drugi morda spregledali. Gulnaz pa v njem prepoznava sorodno eksperimentalno dušo, saj tudi sama rada jedem doda nekaj svojega.
In morda je prav to eden najbolj zanimivih skupnih imenovalcev obeh savinjskih tekmovalcev: čeprav prihajata iz različnih življenjskih obdobij in kuharskih svetov, oba verjameta, da mora imeti kuhanje prostor za osebnost.
Dominik se pri slanih jedeh raje kot meric drži lastnega okusa. Gulnaz skoraj nikoli ne tehta sestavin in večino stvari pripravi »na oko«. Recept je zanju očitno predvsem začetek – ne konec.
Dve življenjski zgodbi, en velik oder
Dominik bi morebitno nagrado vložil predvsem v prostor za predelavo hrane in morda dodal še nekaj miz za goste. Del nagrade bi namenil tudi potovanju z zaročenko. Gulnaz ima drugačno, a prav tako jasno vizijo: odprla bi svoj mali sanjski kotiček, restavracijo, v kateri bi ljudem predstavila okuse in toplino svoje kulture.
Na kuharskem odru se bosta tako srečala mladostna energija Celjana, ki v krompirju vidi nešteto možnosti, in življenjska izkušnja Petrovčanke, ki v tradicionalnih okusih svoje domovine vidi zgodbo, vredno pripovedovanja.
Eden bi bil, če bi bil hrana, krompir. Druga bi bila vakbeljaš – na videz preprost, znotraj pa poln okusov in presenečenj. Morda prav ta primerjava najbolje opiše letošnja aduta s Celjskega. Na prvi pogled tako različna, toda ko začneš odkrivati njuni zgodbi, ugotoviš, da ju povezuje veliko več kot le kuhalnica.
Povezuje ju pogum, da stopita pred nove izzive. Spomini na domačo kuhinjo. Pripravljenost, da iz neuspelih poskusov naredita nekaj novega. In predvsem prepričanje, da je za dobro jed – tako kot za dobro življenje – včasih treba zaupati občutku.
V MasterChefu imamo tako lokalno dva povsem različna obraza. Oba dokazujeta, da se najboljše zgodbe pogosto začnejo prav tam, kjer najbolj diši po domu.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
