Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. S sogovornico smo se pogovarjali tudi o tem, čemu bi morali kot družba dati največji poudarek, da mladi ne bi zašli na stranpoti in kdo ima pri tem ključno vlogo. V intervjuju tudi o tem, kaj bi morali ljudje - in kdo - storiti, preden se v družbi začnejo pojavljati tolpe mladih. Med drugim še, kako se mladi soočijo z dejstvom, da so v Prevzgojnem domu Radeče zaprti zaradi svojega početja in kako sprejemejo odgovornost za kazniva dejanja, ki so jih storili.  

Epidemija je vplivala tudi na življenje in utrip v Prevzgojnem domu Radeče, a Lipčeva pravi, da je omogočanje stika z zunanjim svetom le ena stran življenja v domu, druga je »osmišljevanje zaprtosti« in omogočanje možnosti, da mladi postanejo odgovorni.

»Ves čas epidemije ohranjamo dnevni ritem, delo, izobraževanje in prosti čas. Vsem dejavnostim moramo dati smisel, imeti moramo strukturiran čas. To pomeni, da je, kljub temu da so bile med epidemijo šole zaprte, pri nas izobraževanje potekalo. Tudi delo je ves čas pomembno, saj ne moremo samo čakati, da bo epidemije konec. In to je ključno: dati smisel zaprtosti, ki nam jo je epidemija še dodatno prinesla.«

Znajo mladi dojeti ta smisel?

Skupaj nam to dobro uspeva. To je zasluga vseh sodelavcev, ki so dnevno v stikih z mladoletniki, ki pri tem poudarjajo spoštovanje ukrepov in pomen tega, da je zdaj vendarle nekoliko drugače. In da je bilo zaradi te drugačnosti treba nekatere stvari spremeniti. Možnost vsakodnevnega video komuniciranja s svojci je med epidemijo zmanjševala stiske mladih. Teh stisk je bilo kar nekaj. Zato govorim o tem, da je vse dejavnosti tukaj treba osmisliti in hkrati prisluhniti željam mladih. To je ključno, da bomo lažje preživeli to težko obdobje.

Kaj je za mlade v prevzgojnem domu trenutno čas najtežje?

Stiske izvirajo predvsem iz socialnih potreb. Mladi, ki se znajdejo v prevzgojnem domu, imajo že tako ali tako primanjkljaj in/ali težave na področju zadovoljevanja socialnih potreb. Zato se v domu pri mladih pojavljajo novi občutki doživetja te zaprtosti. Epidemija je zato celo priložnost za poglobljeno strokovno obravnavo teh občutkov, ki sicer ne bi prišli do izraza v običajnih okoliščinah. Stiska, ki se pojavi v mladem človeku zaradi zaprtosti, ponudi možnost vpogleda v preteklost, v odnose, ponudi možnost za »resetiranje« v smislu »kje sem, kaj sem«. Mnogi so tu spoznali, kdo je tisti, ki jim resnično stoji ob strani. Tudi odnos s starši je na preizkušnji. Zaradi vseh teh doživljanj se pojavi kakšna stiska več ali kakšno spoznanje več o odnosih.

Pravijo, da epidemija prinaša na dan travme, več je tudi nasilja. Pričakujete, da se bo zvišalo število mladih, ki zaidejo na stranpoti?

Mislim, da je to možno, a vse je odvisno od podporne mreže, ki jo ima mlad človek. Ta mreža je lahko spodbudna in prepoznava potrebe otrok ter mladostnikov in zna preusmeriti negativizem, ki se kopiči v mladih, v pozitivno. Lahko pa gre za mrežo, v kateri mladi svoje občutke usmerijo v destruktivizem. Težko bi rekla, da bo epidemija povzročila zviševanje kaznivih dejanj mladih oziroma da se mladi zaradi epidemije odločajo za destruktivne vedenjske vzorce. A res je, da je epidemija možnost, da se nekatere stvari izkristalizirajo. Če so imeli mladi težave zaradi šolanja na daljavo, še ne pomeni, da to vodi v travmo. Pomembno je, kako njihova podporna mreža deluje. V prvi vrsti je to družina, torej kako se starši odzovejo na to, ko mladoletnik ne zmore doseči učnega cilja. Primanjkljaj, ki ga je prinesla epidemija, je, da pri šolanju na daljavo niso bile ves čas zraven šolske strokovne službe, ki bi bolj zaznale te stiske mladih.

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.