osebni arhiv Jake Jeršiča

Že njegova obrazna mimika je za marsikaterega gledalca razlog, da se nasmeji do solz. Da niti ne izgubljamo besed o njegovi prepričljivi igri. Jaka Jeršič na kulturnem področju v občini Polzela neprekinjeno deluje od leta 1968 in je po približno 55 letih še vedno dejaven. Ravnokar je priredil besedilo za novo gledališko predstavo Komedija o komediji (Marjan Marinc), ki jo bodo polzelski gledališčniki pod režijskim vodstvom njegovega sina Matjaža Jeršiča uprizorili predvidoma v naslednji sezoni.

osebni arhiv Jake Jeršiča

Jaka Jeršič je v svojo bogato zbirko takšnih in drugačnih priznanj letos dodal še naziv častnega člana Kulturno-umetniškega društva (KUD) Polzela, ki ga je prejel za dolgoletno in nesebično delo na kulturnem področju ter za vrhunske uspehe. Da se v članih družine Jeršič preliva gledališka kri, dokazuje tudi njegova sestra Anica Kumer, ki je bila vse do upokojitve stalna članica Gledališča Celje.

Rodila sta se slovenskim staršem v Drnišu v Dalmaciji, kjer je bil oče zaposlen kot uradnik. Po vojni se je družina preselila v Podčetrtek, kjer je Jaka opravil osnovno šolo in se izučil za krojača. Po odsluženi vojaščini je dokončal srednjo tekstilno šolo v Kranju in se leta 1967 zaposlil v tovarni nogavic na Polzeli kot tekstilni tehnik. S svojo družino – ženo Anico, sinom Matjažem in hčerko Urško – si je dom ustvaril na Polzeli. Leta 1998 se je upokojil.

· Kultura

Režiser, ki v igralcih išče potencial

Leta gledališkega udejstvovanja

Že v otroških letih in pozneje v Kranju se je udejstvoval v gledališču. Med študijem v srednji tekstilni šoli v Kranju (1961–1965) je bil redni gledališki igralec v tamkajšnjem Prešernovem gledališču. Njegovo plodno in uspešno gledališko ustvarjanje se je začelo na Polzeli leta 1968/69, ko je režiral Roksandričevo mladinsko komedijo Babilonski stolp. Od takrat je Jaka s svojimi igralci zrežiral več kot trideset celovečernih gledaliških predstav. Kot enega večjih dosežkov je vredno izpostaviti predstavo Velika puntarija, ki jo je več kot sto nastopajočih s Polzele in iz okolice leta 1973 uprizorilo v parku Šenek. Velik pečat je takrat prispeval obisk izvirnega avtorja predstave Bratka Krefta, česar se še danes rad spominja.

Predsednik gledališke skupine je bil do leta 1999, ko je to mesto prevzela njegova hči Urška Jeršič. Za gledališko ustvarjanje je navdušil tudi sina Matjaža, ki je po letu 2008 očeta nadomestil kot režiser. Kljub vsemu Jaka še danes deluje v društvu in tudi pri gledališki skupini. Trenutno kot mentor z bogatimi izkušnjami pri režiji, scenografiji, kostumografiji.

osebni arhiv Jake Jeršiča

Žar amaterizma

Triinosemdesetletnik opaža, da so se časi spremenili in da je v boju za preživetje vedno manj časa za ljubiteljsko dejavnost. Veseli ga, da se kljub temu še vedno najdejo ljudje, ki so pripravljeni žrtvovati večer pred televizorjem za naporne vaje na odru. »Izpostaviti se na odru ljubiteljskega gledališča je pogumno dejanje, saj je v današnjem svetu konkurenčnosti pod ostrim drobnogledom tudi izvirnost interpretacije amaterskega igralca. Pričakuje se znanje v koraku s tehnično brezhibnostjo. Kje je žar amaterizma? K sreči ga amaterski igralci skrbno čuvamo in ga kot adut vedno znova unovčimo, najprej v manjši meri na vajah, kasneje v vsej svoji veličini pred polno dvorano,« razmišlja.

Kot še dodaja, ga marsikdaj kdo vpraša, od kod njemu in njegovim ljubiteljskim gledališkim kolegom volja do ustvarjanja. »Odgovor je preprost. Če prisluhneš sebi, izveš, kaj bi lahko ›prezračilo‹ tvoje življenje. Mi smo se odločili za gledališče. To je odlično plačilo, dota za notranje zadovoljstvo.«

osebni arhiv Jake Jeršiča

Proti kričanju in razbijanju

Ljubiteljski gledališčniki po njegovih besedah tudi v amaterstvu ne smejo pozabiti, da mora odrski nastop predstavljati odvetniški pristop do trdnih temeljev gledaliških veljakov nekoč. »Moč izražanja je treba črpati iz zakonitosti železnega repertoarja – klasične igre. Ker gledalec dandanes pričakuje tudi malce eksperimentalnosti in drugačnosti, tega dejstva tudi amaterski gledališki ustvarjalci ne smemo prezreti,« še dodaja Jeršič, ki ga v javnih nastopih moti preveč agresivnosti, ki se odraža v nenaravnih človeških odnosih.

»V gledaliških predstavah in filmih me zlasti moti prikazovanje problema s kričanjem, z razbijanjem in morijo. Občutno manjka čustvenih in življenjskih prizorov za blagor človeške duše. Gledalec bi moral biti po kulturnem dogodku obogaten s spoznanjem, da je vredno živeti plemenito in pošteno.«

ŠPELA OŽIR