Gordana Stefanović – Erjavec: »Sodobni ples še čaka na razcvet«
Petdeset let je dolga doba. Še posebej za nekaj tako živega, kot je ples. Plesni forum Celje je v petih desetletjih rasel, se spreminjal in v svet pospremil več kot tri tisoč plesalcev različnih generacij.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ob petdeseti obletnici plesnega ustvarjanja so v Plesnem forumu Celje minuli konec tedna pripravili medgeneracijsko multimedijsko sodobno plesno uprizoritev z naslovom Vezi, ki ostajajo.
»Želeli smo prikazati, da so ravno medčloveške vezi tiste, ki so nas vsa ta leta povezovale pri plesu. Ne glede na to, kakšno življenje si je kdorkoli od plesalcev izbral, sem zelo ponosna na vsakega, ki je znal plesne izkušnje uporabiti tudi v svojem življenju in pri načinu dela – od obvladovanja telesa in samozavesti do ustvarjalnosti, ki smo ji vedno namenjali velik poudarek,« je uvodoma povedala Goga.
V projektu je sodelovalo približno šestdeset plesalcev različnih generacij. Kako težko je bilo poiskati in povezati ljudi, ki jih je Plesni forum zaznamoval v različnih obdobjih?
Zelo. S prireditvijo sem želela počastiti vse generacije, ki so mi zaupale in so bile leta in leta prisotne v vseh ustvarjalnih procesih, programih, nastopih, gostovanjih, skratka v vsej paleti sodelovanj. Skušala sem jih spet zbrati, čeprav sem vedela, da to ne bo lahko naloga, saj so jih poti vodile na različne konce sveta. Vendarle sem uspela zbrati šestdeset plesalcev, starih od šestnajst do približno šestdeset let, na kar sem izjemno ponosna.
Priznati moram, da sem kar nekaj noči prebedela in razmišljala, ali mi bo to uspelo, zato sem še toliko bolj vesela, da se je vse izšlo. Ko so se plesalci začeli pripravljati na svojo točko, so me poslali iz dvorane, saj sem po njihovih besedah svoje že naredila v preteklosti. Iz svojih plesnih spominov so nato sestavili nove koreografije in še danes ne morem verjeti, v kakšni telesni formi so ostali, čeprav pravijo, da ne trenirajo več.
Prireditev ste naslovili Vezi, ki ostajajo. Katera vez, ki je nastala v Plesnem forumu, vam je najdragocenejša?
V vseh teh letih me je navdihnilo veliko ljudi. Posebej bi izpostavila predvsem prvo obdobje v plesnem forumu, ko sem se še učila, kako biti koreografinja in pedagoginja. Takrat namreč ni bilo možnosti izobrazbe in sem se temu posvečala po občutku z izobraževanjem v tujini. Celotna prva generacija mi je takrat resnično zaupala in sledila, zato smo danes še toliko bolj povezani.
Prva leta so bila zelo močna, ustvarjalna in iskrena. Kot koreografinja sem se izogibala posnemanja gibov, saj sem želela biti prepoznavna na svoj način. In mislim, da me je to zaznamovalo in tudi povezalo z generacijami, ki so začutile iskrenost ter odprtost. Vedno sem bila odprta za nove ideje. Če se plesalec ni dobro počutil ob nekem gibu, sem sprejela tudi njegov predlog in smo nato skupaj sestavili končno podobo koreografije. Zato lahko rečem, da mi je bil pri delu vedno najpomembnejši proces.
Že kot petletna deklica ste začutili, da vas vleče k plesu. Ste si takrat predstavljali, da bo nekoč postal tako pomemben del vašega življenja?
Seveda ne. Mislim, da je najpomembneje, da znamo prisluhniti sebi in svojem občutku. Že kot otrok sem čutila, da me nekaj vleče v ta svet. V moji družini namreč nihče ni bil povezan niti s plesom niti z umetnostjo. Ko sem bila stara pet let, sem se želela vpisati na balet, ker je bil studio nasproti mojega vrtca. Poslušala sem glasbo in ta svet me je popolnoma očaral. Šla sem v vrtec in se želela vpisati, a so mi povedali, da me morajo vpisati starši. Na koncu je seveda obveljala moja želja in pri baletu sem ostala do dvanajstega leta, dokler se nismo preselili v Celje.
Takrat v Celju ples še ni bil tako razvit. Kako ste ga po selitvi spet našli?
Res je, ko sem prišla v Celje, na področju plesa ni bilo ničesar, vsaj jaz nisem vedela za to. Tako sem bila skoraj pet let brez plesa. Ukvarjala sem se z različnimi športi, z rokometom, drsanjem, saj sem bila vedno zelo gibalna, vendar me nič od tega ni zares zadovoljilo. Potem je v Celje prišel mlad velikopotezen koreograf Damir Zlatar Frey in organiziral avdicijo. Začutila sem, da je to priložnost, ki se mi je ponudila. Kot da sem ga na nek način priklicala.
Takrat se je začela zelo intenzivna zgodba s plesom, ki sem se ji že od začetka prepustila. Ples me je popolnoma prevzel, skoraj zasvojil. V zadnjih letnikih gimnazije sem bila polovico časa v šoli in polovico v gledališču. S plesalci smo sodelovali v predstavah in hodili na gostovanja. Nastala je zelo posebna gledališko-plesna skupnost in takrat sem začutila, da je to tisto, s čimer se želim ukvarjati, čeprav sem se vpisala na študij ekonomije. Pravzaprav sem izbrala študij, ki mi je omogočal, da sem ostala v Celju in bila še naprej vsak dan na treningih in vajah. Na prvi stopnji sem tako študirala v Celju, na drugi sem se nato vozila v Maribor.
Ko je Damir Zlatar Frey odšel v Ljubljano, ste ostali v Celju. Kaj vas je prepričalo, da ste tukaj nadaljevali plesno zgodbo?
Najprej sem imela nekaj pomislekov, ali bom zmogla to zgodbo nadaljevati. Damir je odšel v Ljubljano, saj je bilo Celje zanj premajhno. V prestolnici sta nato s Ksenijo Hribar razvijala novo plesno zgodbo, jaz sem ostala tukaj. Ampak sem si rekla, da bom poskusila. Dokler bo šlo, bo šlo.
Takrat nisem vedela, kam bo vse skupaj pripeljalo, a sem čutila, da je treba nadaljevati to, kar smo začeli. Celje je bilo okolje, v katerem se je ta zgodba začela in v katerem sem tudi sama živela s plesom. Tako sem ostala in nadaljevala. In očitno še kar gre. Naj tako ostane še kar nekaj časa.
Sodobni ples se je v teh petdesetih letih precej razvijal. Kako ste ga doživljali na začetku svoje poti in kako ga vidite danes?
Ko smo plesalci začeli delati z Damirjem, smo spoznali tehniko Marte Graham, ene od velikank in začetnic sodobnega plesa. Njeni učenci so potem vsak razvijali svoje smeri in iz teh korenin se je razvila neverjetna paleta različnih pristopov. Takrat sem začutila, da se moram na tem področju nenehno izobraževati.
V Sloveniji možnosti za to skoraj ni bilo, zato sem veliko hodila v tujino, obiskovala različne šole in seminarje ter spoznavala nove smeri. Vsaka odpre nek nov predalček in pokaže, kaj vse je še mogoče narediti s telesom. Telo ima neskončne možnosti in vedno se lahko rodi nova ideja.
Tudi danes je sodobni ples zelo odprt, vendar se mi zdi, da je v zadnjih desetletjih pogosto šel bolj v performativno smer, pri kateri so v ospredju ideje, medtem ko je gibanja včasih premalo. Škoda bi bilo, da bi ples izgubil svoj temeljni medij, torej telo in gib. Zato se mi zdi pomembno, da se spet vrnemo k telesu in raziskujemo, kaj vse lahko z njim še izrazimo.
Kaj pa odnos ljudi do sodobnega plesa? Se je v teh desetletjih kaj spremenil?
Še vedno je precej zadržan. Pred petdesetimi leti, ko smo imeli prvo premiero, smo imeli razprodano gledališče in vsaka naša predstava je vzbudila veliko zanimanja. Res je, da se takrat ni dogajalo toliko drugih stvari in je bilo gledališče eden od osrednjih prostorov kulturnega dogajanja.
Zdi se mi, da je bilo do pred petnajstimi ali dvajsetimi leti tega odmeva več kot danes. Danes smo predvsem zelo nasičeni z informacijami. Tudi mediji so polni vseh informacij in ljudje se težje ustavijo pri eni stvari, jo začutijo in se vanjo poglobijo. To opažam tudi pri vpisu otrok. Včasih imam občutek, da staršem ni več tako pomembno, ali otrok pleše hip hop ali sodobni ples, samo da se giba. Zdi se mi, da manjka malo več predanosti.
Opažate manjšo predanost tudi kasneje, ko otroci že postanejo najstniki?
Da, pred leti so bili pripravljeni veliko več časa posvetiti ustvarjanju. Ob koncih tedna smo lahko intenzivno delali na predstavah in takrat, ko nekaj ur na dan res raziskuješ in ustvarjaš, začneš čutiti, kam te ples pelje. Danes je vse bolj na hitro. Pridejo za uro in pol, opravijo trening in gredo. Časa za poglobljeno delo je veliko manj. Zanimivo je tudi, kako se je spremenil odnos do plesa pri srednješolcih.
Včasih sem imela maturantke, ki so brez težav usklajevale ples in maturo, nekatere so bile celo zlate maturantke. Danes se jih veliko že jeseni začne umikati, ker jih je strah, da zaradi mature ne bodo zmogle vsega. Vedno pravim, da bi jim gibanje v tem obdobju lahko celo pomagalo, da bi se sprostile in si malo razbremenile glavo.
A vseeno je kar nekaj plesalk, ki so plesu ostale predane. Med njimi je tudi vaša hči Gea, ki vam danes pomaga pri delu. Kako ste doživljali njeno plesno pot, ki se je začela ob vas?
Gea je bila v plesnem svetu že pred svojim rojstvom, saj sem bila še v sedmem mesecu nosečnosti na poletni plesni šoli v Budimpešti, ker sem se fizično tako dobro počutila, da sploh nisem imela občutka, kako velik trebuh imam. Pri treh letih se mi je nato že pridružila na plesnem parketu, potem je bila celo osnovno šolo ob meni v Celju. Kasneje je šla na plesno gimnazijo, nato na plesno akademijo, magistrirala je na AGRFT iz umetnosti giba.
Vmes je imela tudi kakšno krizo, ko se je spraševala, ali je ples res tisto, kar si želi, ali je to morda predvsem vpliv mame. Vedno sem ji govorila in na koncu se je res odločila sama.
Svojo pot je razvila nekoliko drugače od mene, bolj se je usmerila v performativno umetnost. Ustvarja avtorske predstave, sodeluje pri različnih gledaliških projektih in dela tudi kot koreografinja. Že približno dvajset let se ukvarja tudi s plesom z ognjem. Nadarjena je za zelo veliko stvari in njeno ustvarjalno delo je zelo razpršeno. Gea v Plesnem forumu Celje vodi tudi mladinsko skupino in skupino sodobnega plesa za odrasle. Zelo me veseli, da tudi ona išče svoje načine, kako ples približati različnim generacijam.
Pri sodobnem plesu še vedno izrazito prevladujejo ženske. Zakaj menite, da je moških plesalcev tako malo?
Po mojem so še vedno prisotni stereotipi, da ples ni za moške. To se vleče že zelo dolgo, morda celo iz časov, ko so bili prvi baletniki pogosto predstavljeni zelo poženščeno. Še danes marsikdo razmišlja, da bo fant šel igrat nogomet ali rokomet, medtem ko bo dekle treniralo ples. V preteklosti sem imela kar precej moških plesalcev, ki so bili resnično odlični. Očitno jih je pritegnilo prav to, kar smo ustvarjali. Nekateri so potem zgradili tudi zelo lepe mednarodne kariere.
Imam plesalce, ki so odšli v Belgijo, v Bruselj, eden je plesal v skupini Rosas, drugi je deloval na Nizozemskem in sodeloval pri različnih mednarodnih projektih. Prvi, ki je odšel v tujino, je bil Tadej Brdnik, ki je v New Yorku deloval kot plesalec, solist, direktor in pedagog. Danes vodi izobraževalni program Marte Graham, čeprav je uradno že v pokoju. Tako da so moji plesalci očitno šli v pokoj pred menoj.
V tujini je torej za plesalce več priložnosti. Kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti v Sloveniji, da bi se mladi po končanem študiju lahko vrnili in od plesa tudi živeli?
V Sloveniji je ples sicer zelo razvit in vedno več mladih ga gre študirat, vendar se po končanem študiju pogosto nimajo kam vrniti. Prosijo za status umetnika, iščejo sredstva za svoje projekte, ta pa se razdrobijo med številne projekte in pogosto nihče ne dobi dovolj, da bi lahko od tega zares živel. Zato se mi zdi, da je danes veliko projektov bolj performativnih. Za tak projekt je namreč treba manj sredstev
Če želiš narediti večjo plesno predstavo, potrebuješ dvorano, dramaturga, glasbenika, scenografa, kostumografa in še vrsto drugih sodelavcev. To je cela paleta ljudi, za katero plesalci pogosto nimajo dovolj sredstev. Zato morajo velikokrat vse narediti sami, posledično so projekti lahko videti precej bolj skromni.
Kljub temu ste v Celju z možem Dušanom ustvarili prijetno hiško v osrčju mesta, v katerem ples živi že šestindvajset let.
Da, v naši barviti hiški smo že šestindvajseto leto, kar je pravzaprav nagrada za vse prejšnje selitve, ki jih je bilo nešteto. Do takrat smo se namreč kar naprej selili. Hiško, ki je bila načrtovana za rušenje, smo preuredili v privlačen prostor, kamor radi zahajajo ljudje vseh generacij. Od najmlajših, ki jim ta pisan svet odpira tudi prostor za domišljijo, do odraslih, ki jim malo razbije enoličnost vsakdanjosti in urejenost kulturnih ustanov, ki so precej minimalistične in hladne.
Tako je hiška postala nekakšno središče dogajanja v Celju in z leti smo oblikovali tudi svoje občinstvo, svoje kroge ljudi, ki zaupajo temu, kar delamo. Res se ne smem pritoževati. Nikoli ne delamo na nož, ampak v okviru svojih prostorskih in organizacijskih zmogljivosti. Pravim, da delamo za dušo. Hranimo dušo in telo. Vsi, ki pridejo sem prvič, občudujejo ta prostor. Ena plesalka je lani rekla, da zdaj ve, kako je videti plesni raj.
V zadnjih mesecih je v Celju veliko prahu dvignila tudi ustanovitev zavoda za sodobni ples. Ministrstvo za kulturo je avgusta napovedalo izstop iz pogodbe o njegovi ustanovitvi. Kako gledate na dogajanje?
Celje je znano kot plesno mesto, zato je bilo na nek način pravi teren za tak zavod. Leta in leta se je govorilo o decentralizaciji, vse, kar se dogaja, pa se večinoma dogaja v Ljubljani. Zato se mi ni zdela slaba ideja, da bi bil zavod v Celju. Čeprav je večina profesionalnih umetnikov v Ljubljani in nad tem najprej niso bili najbolj navdušeni, ker bi se morali voziti v Celje. Moram priznati, da sem bila tudi sama na začetku nekoliko v dvomih, ker nihče ni točno vedel, kako naj bi zavod deloval.
Preveč se je na prvo žogo poudarjalo zaposlene, ki so bolj organizatorji kot plesalci, kar je po mojem ustvarilo rahlo protireklamo. Morali bi bolj diplomatsko predstaviti ples, plesalce in tudi možnosti njihovega dela.
Kaj bi po vašem mnenju tak zavod lahko prinesel Celju in plesalcem?
Mislim, da bi lahko veliko prispeval. Več bi bilo dogodkov, mednarodnega mreženja, prihajali bi plesalci iz tujine, tukaj bi lahko pripravljali projekte in izobraževanja. Celje bi postalo bolj odprto za mednarodne možnosti, mladi izobraženi plesalci bi dobili več priložnosti, da tukaj ustvarjajo. Vsi, ki se ukvarjamo s plesom, smo namreč preveč okupirani s svojimi skupinami in svojim delom.
Nimamo niti časa niti finančnih in kadrovskih možnosti, da bi vse skupaj še bolj širili. Zato sem verjela, da bi nam tak zavod lahko pomagal. Zdelo se mi je, da je treba na to gledati širše, da je treba nekje začeti in se potem vidi, kako se bo razvijalo.
Vsi smo upali, da bo uspelo, a ta vlada žal nima posluha za sodobni ples. To se je zdaj zgodilo že drugič. Že leta 2011 je bil ustanovljen prvi zavod, odprli so celo prostore v Ljubljani, potem se je zamenjala vlada in ukinila zavod. Zdaj je bil že drugi poskus vzpostavitve zavoda, ampak ideja se je predolgo vlekla in je zmanjkalo tistih nekaj minut, da bi se res uresničila. Res je šlo v pravo smer, zato mi je toliko bolj škoda mladih plesalcev, saj bodo morali sami iskati in si izboriti možnosti za delo, če bodo želeli ostati v Sloveniji. Le upam lahko, da bo kdaj spet nova priložnost.
Že v začetku pogovora ste omenili, da imate še veliko idej in se še nekaj časa ne nameravate upokojiti. Kaj si želite za naslednja desetletja celjskega plesnega foruma?
Želim ustvariti okolje, ki ga bom lahko nekoč prepustila drugim. Že zdaj imam ob sebi veliko sodelavk, ki mi pomagajo pri pedagoškem delu. Kaja Janić se iz Ljubljane že deset let vozi v Celje in pri nas trenira mlade, hči Gea vodi mladino od sedmega do devetega razreda, Ana Cvelbar je pri meni plesala vrsto let, kasneje nadaljevala v Ljubljani in še danes občasno sodelujeva. A ne morem pričakovati, da bodo te plesalke kar prevzele vse skupaj, saj je veliko vprašanje tudi financiranje. Z možem sva se vsa ta leta trudila, da sva ustvarila finančno osnovo, na kateri lahko Plesni forum Celje sploh deluje.
Želim si, da bi se v plesnem forumu nekoč povezala skupina ljudi, ki bo motivirana in tudi finančno nagrajena za to, da bo zgodbo na svoj način nadaljevala. Nočem, da bi bilo vse postavljeno tako, kot sem to postavila jaz, a mora ostati trden organizacijski temelj, saj brez tega vse skupaj razpade. Pomembno mi je tudi, da so ljudje, ki tukaj učijo, preverjeni, ustvarjalni in da znajo navdušiti mlade.
Ste torej optimistični glede prihodnosti sodobnega plesa?
Po naravi sem optimistka in tudi ko so najtemnejši oblaki, vem, da se bodo enkrat umaknili. Za slabim vremenom posije sonce. Vsekakor upam, da bodo za sodobni ples prišli še boljši časi. Zaenkrat so dobri predvsem glede števila ljudi, ki se s tem ukvarjajo. V Sloveniji je ogromno plesalcev, samo znotraj javnega sklada za kulturne dejavnosti je več kot sto sedemdeset društev, potem so tu še profesionalni plesalci, Plesni teater Ljubljana, skupina En-Knap Ljubljana in različne projektne skupine.
Plesalcev je torej veliko, vendar pogoji zaenkrat še niso takšni, da bi lahko sodobni ples zares doživel razcvet. Upam, da bo do tega nekoč prišlo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
