Ko stopiš v njihov dom, stopiš v svet iskrenosti
Že 40 let pomoči odraslim z motnjo v duševnem in telesnem razvoju. Center za varstvo in delo Golovec. Z direktorico Mojco Murko smo stopili v njegovo zgodbo.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»A potem praviš, da si novinarka?« zaslišim glas na vratih Centra za varstvo in delo Golovec. Pozdravi me eden od uporabnikov. »Da, h gospe Murko prihajam,« mu povem.
Od blizu me pogleda, doda, da imam lepe lase, le nekoliko sive. Oba se prisrčno nasmejiva. Nato mi spoštljivo seže v roko ter me povabi v prostore in mi pokaže, kje ima direktorica zavoda pisarno.
Štirideset let. Toliko časa je Center za varstvo in delo Golovec (CVD) pomemben del našega okolja. Toliko časa na tistem hribu nad Celjem med uporabniki vladajo čista in preprosta iskrenost, neposrednost in veselje ob obisku kogarkoli, ki prestopi prag.
Zavod pomaga odraslim osebam z motnjo v duševnem in telesnem razvoju ter po pridobljenih poškodbah možganov, da živijo dostojanstveno, kakovostno in izpolnjujoče.
Ko človek vstopi v te prostore, to izpopolnjenost, toplino in iskrenost res začuti. »To je njihov dom,« pravi direktorica CVD Golovec Mojca Murko.
»Zaposleni smo tisti, ki prihajamo v njihov dom, zato jim moramo prisluhniti ter jih predvsem slišati, jim pomagati. Tudi zato, da z njimi uresničujemo njihove želje. To je bistvo našega dela,« še doda direktorica, medtem ko se srečava na hodniku in me pospremi do svoje pisarne.
Ves čas najinega pogovora poudarja uporabnike, njihov pomen za skupnost in prispevek slehernega od zaposlenih za dobro ljudi, ki jih vsak dan pričakajo ob vstopu v zavod.
Ljudje se res ne zavedamo dovolj, da ne gre za »ustanovo«, v kateri so nameščene osebe, ampak za njihov dom.
Da prideva do moje pisarne, morava mimo njihove dnevne sobe, njihovih sob. To je dom. Tako ga čutijo in dojemajo. Zato je pomembno, da smo med njimi ves čas, da tudi sami dajejo predloge in izražajo želje, kaj bi počeli. Če želijo na rokometno tekmo, gremo z njimi. Naši uporabniki želijo biti prepoznavni. Udeležujejo se številnih dejavnosti, razstav, športnih in kulturnih dejavnosti, celo pri čistilni akciji pomagajo ...
O osebah z motnjo v duševnem in telesnem razvoju bi se morali več pogovarjati v družbi. Del nas so. Človek ne more mimo tega občutka, ko stopi v njihov iskreni svet.
Strinjam se. Družba bi se morala zavedati, da so med nami ranljive skupine, in jih tudi bolj opaziti v svojem okolju. Ker s tem jim damo še večjo vrednost. Naši uporabniki imajo nekatere omejitve, ampak to ne pomeni, da niso pomemben del te družbe. Pri tem vseeno menim, da jih javnost zazna, predvsem njihovo odprtost, srčnost in iskrenost.
Včasih kdo reče, da so nas videli na sprehodu ali na kakšni tekmi. In to uporabnikom ogromno pomeni. Zelo radi se pogovarjajo, če kdo pristopi k njim, radi povedo svojo zgodbo brez zadržkov ...
… in so srčno neposredni. To sem opazila.
Res je. Včasih je to za koga presenetljivo, predvsem ta njihova neposrednost. Neposredno komu rečejo, da je že čas, da spremeni pričesko ... Ali da je kosilo preslano in ni ravno najboljše. Če s čim niso zadovoljni, to jasno povedo. Ko človek vidi njihove iskrive nasmehe in začuti njihovo čisto energijo, ne more biti niti jezen, če kaj takšnega neposredno povedo.
Drži.
Iskrenost je v današnjem svetu pozitivna stvar. Iskrenih pogovorov v družbi manjka. Mislim, da bi se lahko marsikdo danes od naših uporabnikov marsičesa naučil.
Imam prav, če rečem, kolikor sem jih imela možnost spoznati, da znajo živeti za ta trenutek, medtem ko se mi vsi učimo čuječnosti?
Tako je. Ko gredo na kavico, v tistem trenutku res uživajo v družbi in na kavi. Znajo se sprostiti, zabavati. Znajo izraziti, kaj bi v nekem trenutku počeli, in potem v tem tudi uživajo.
Delo z njimi je drugačno. Resnično prihajate v njihov dom, ne le v pisarno. Marsikdo si tega ne predstavlja.
Naše delo je ravno zato posebno. A ne pozabite, da zajema tudi nego, pomoč pri hranjenju, higieni, preoblačenju … Tudi vi, ko ste prišli sem, niste prišli samo k meni, ampak k njim, v njihov skupni prostor, v katerem preživijo večino dneva. Če pride kdo v službo in ima slab dan, uporabniki to takoj začutijo.
Znajo ga potolažiti, natančno vedo, kdo je kdaj slabe volje. Takrat ni nujno, da bodo kaj povedali, morda bodo koga samo prijeli za roko, ga pobožali ali objeli. Verjemite mi, to resnično polepša dan. Vsi tukaj, tako uporabniki kot zaposleni, smo del te velike uspešne zgodbe, ki jo piše Celje. Tudi zato, ker se znamo poslušati in predvsem slišati.
Ne gre ravno za nek tipičen zavod, v katerem je dan enak dnevu.
Pride dan, ko uporabniki želijo le sedeti v miru, ali dan, ko gremo ven in se ukvarjamo s športom. Naše delo je prilagojeno njim, ker je zanje to največ vredno. To delo ne more biti brez empatije, občutka in spoštovanja do sočloveka ter brez razumevanja. Hkrati se moramo zavedati, da je to delo zelo zahtevno.
Previjanje človeka, skrb za redno terapijo z zdravili, pomoč, ko imajo zdravstvene težave – vse to je tudi zelo zahtevno in odgovorno delo. To se ne more primerjati s skrbjo za lastnega otroka ali lastnega starša. Zato tega dela marsikdo tudi ne zmore opravljati. Ves čas morata biti na prvem mestu ohranjanje dostojanstva in spoštovanje vseh v vsakem trenutku. Kajti vse to čutijo.
»Vizija našega zavoda je, da bi ostali tukaj. V Celju. Med ljudmi. Da bi se še bolj povezovali, skupaj z ljudmi rasli in da bi se od nas odnosa do ranljivih skupin še naprej učili tudi otroci. Predvsem pa, da bi tudi naše storitve ostale še naprej kakovostne in na visoki ravni.«
Gre za človeške vezi, pri čemer je pomembna bližina. Je mogoče ostati ravnodušen ob hudih življenjskih situacijah uporabnikov?
Mislim, da ne. Vidiš jih v najbolj veselih trenutkih, ob najbolj srečnih dnevih, a tudi v njihovih hudih in žalostnih situacijah. Včasih z njimi jočeš. Ker imamo več uporabnikov, se nas njihove življenjske zgodbe dotaknejo skoraj vsak dan.
Ob tem človek ne more ostati ravnodušen. Zgodi se, da stopiš k uporabniku in ga objameš, ko potrebuje objem in toplino.
V družbi je pogosto mogoče slišati, da primanjkuje empatije. Velikokrat so tarče teh predsodkov mlade generacije. Kakšna so vaša opažanja?
Res je, da je danes na našem področju dela težko najti ustrezen kader, ki zdrži to odgovornost in zahtevnost dela ter da je za takšno delo dovolj usposobljen. Ob tem mora spoštovati dostojanstvo človeka. Vendar me mladih, ki prihajajo, nikakor ni strah. Ravno nasprotno.
Torej je »drugačnost« mladih dobrodošla?
Vsi se bojijo mladih, ker naj bi bili »drugačni«. Toda mladi prinesejo v kolektiv in med uporabnike svojo energijo, svoje veselje ter drugačen pogled na svet.
Nikjer ne piše, da moramo nekaj početi tako, kot so to počeli predhodniki dvajset ali trideset let. Tudi mi smo bili na začetku svoje kariere »drugačni« za takratne starejše sodelavce. Velikokrat smo jih tiho upoštevali, četudi se nismo strinjali z njimi. Mladi se danes znajo postaviti zase, povedo svoje mnenje, opažajo in predvsem ubesedijo tisto, za kar menijo, da je prav.
Mnogi rečejo, da bodo mlade generacije spremenile svet. Seveda ga bodo. Šola da veliko, še več življenje in delo z našimi uporabniki, ki daje izkušnje. Morda so mladi bolj navajeni na mobilne telefone, a spoznajo, da z našimi uporabniki ne morejo komunicirati samo s telefonom. Vsebinski stik je tisti, ki daje izkušnje, ogromno energije in znanja.
Ima zavod glede na potrebe uporabnikov dovolj zaposlenih?
Trenutno je v zavodu sto sedemnajst zaposlenih, med njimi je tudi devet javnih delavcev. Kadrovsko pomanjkanje trenutno občutimo predvsem v kuhinji. Ohranili smo jo v sklopu zavoda, kar je dodana vrednost naših storitev.
Sto uporabnikov je v institucionalnem varstvu, sto petdeset je vključenih v storitev vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji. Slednji pridejo v zavod zjutraj in se po končani storitvi vračajo domov.
Vas presenetijo njihove sposobnosti, odnos do dela ne glede na ovire, s katerimi se srečujejo v življenju?
Da. Vsem se nam kdaj ne da zgodaj vstati ali iti v službo, a pri naših uporabnikih je drugače. Svoje dejavnosti dojemajo zelo resno in vestno. Rečejo, da gredo v službo, čeprav delavnice in dejavnosti pri nas niso uradno služba ali delo. Vse dejavnosti dojemajo skoraj kot dolžnost.
Njihovi talenti me vedno presenetijo in navdušijo. Nekateri so izjemno ustvarjalni in svoje izdelke izdelujejo z veliko mero natančnosti ter umetniškega čuta, drugi so zelo uspešni na športnem področju in se udeležujejo tudi različnih tekmovanj, tretji so uspešni pri nastopanju ali petju. Ob tem spoznavam, kako pomembno je, da pri vsakem posamezniku prepoznamo sposobnosti, zanimanje in zmožnosti ter mu omogočimo, da jih razvija in izraža na svoj način.
»Med izobraževanjem, ki smo ga imeli v zavodu, nam je eden od predavateljev položil na srce: ›Nikoli o njih brez njih.‹ Besede, ki povedo veliko. Zato je pomembno, da upoštevamo želje uporabnikov, da se z njimi pogovarjamo in vemo, kdaj in s kom se počutijo varno. Varnost jim ogromno pomeni.«
Če imajo voljo in se nečesa naučijo, to znanje ohranjajo. Spomnim se tudi, da me je na začetku mojega dela tukaj ena od uporabnic vprašala, kdaj sem rojena. Ko sem ji povedala datum in letnico, mi je v sekundi natančno povedala, kateri dan je bil takrat. Sodelavci so mi dejali, da se pri tem nikoli ne zmoti. In tudi pri meni se ni.
Takšnih zgodb je kar nekaj. Še posebej nas veseli, da sta se uporabnika zaljubila in poročila. Danes imata sedemnajstletnega sina. Živita v skupnem gospodinjstvu, imata uspešno družinsko zgodbo in na sina sta prenesla vso svojo ljubezen, kar je nekaj najlepšega. Tudi tako srčne zgodbe rastejo pri nas.
Imate razlog za ponos.
Absolutno. Takšne zgodbe kažejo, da je bilo v pomoč našim uporabnikom vloženega veliko truda in da znamo stopiti skupaj v njihovih življenjskih situacijah. Še bolj me veseli, ker se uporabniki tudi sami trudijo. Ne obupajo, če gre kdaj kaj narobe, in znajo prositi za pomoč ali nasvet.
Hkrati sem ponosna tudi na starše uporabnikov in na vse zaposlene, ki so prav tako skozi vso našo zgodovino vložili veliko truda v nastanek tega zavoda in njegov razvoj. Vsem sem hvaležna, saj smo zaradi njih danes tukaj, kjer smo.
Torej sistem pomoči deluje. Kaj pa širše? Bi se v državi moralo vseeno kaj še spremeniti na bolje, morda glede zmogljivosti na področju nastanitev ali glede dodatnih oblik pomoči glede na to, da je število potreb po tej pomoči vedno večje?
Trudimo se vse sprejeti, če le lahko, in razširiti svoje zmogljivosti. Poudariti moram, da se je sicer v zadnjih letih kar veliko izboljšalo predvsem na področju pomoči invalidom. Govorim o osebni asistenci, nadomestilu za invalidnost in podobnem …
Toda vaši uporabniki niso zajeti v dolgotrajno oskrbo?
Ne vsi. Uporabniki, ki živijo doma, lahko ob izpolnjevanju zakonskih pogojev že uveljavljajo dolgotrajno oskrbo na domu. Pri tistih, ki bivajo v institucionalnem varstvu, je položaj drugačen. Pomemben del prihodnjega razvoja bosta tudi deinstitucionalizacija in zagotavljanje podpore posameznikom pri prehodu v skupnost.
Deinstitucionalizacija je zelo priljubljena beseda na področju sociale in pomoči ranljivim skupinam ... Je smiselna za vsako ceno?
Ne. Zavedati se je treba, da so naši uporabniki do naše pomoči že bivali doma. Družine so skrbele zanje, imeli so nekoga, ki je bil z njimi štiriindvajset ur na dan. Drži, da imamo tudi mi stanovanjsko skupino, v kateri uporabnice skrbijo zase same, čeprav je vsak dan kdo od zaposlenih ob njih, razen ponoči.
Pri deinstitucionalizaciji je namreč nujno, da se uporabniki počutijo dovolj varno, da niso osamljeni in da zmorejo bivati sami. Predstavljajte si osebe, ki imajo šestdeset ali sedemdeset let in pri nas bivajo že trideset let, se med seboj poznajo, si zaupajo. Zdaj pa bi naenkrat šle bivat v stanovanje, v katerem bi bile same ali z ljudmi, ki jih niso vajeni.
Torej s tega vidika deinstitucionalizacija ni smiselna za vsako ceno.
Med uporabniki so torej tudi starejši. Se namestitve v domsko oskrbo ne poslužujete?
Praviloma ne.
Zaradi te varnosti in občutka doma, kot ste omenili na začetku?
Da. To je njihov dom. To so njihove sobe, njihovi prijatelji. Tukaj imajo možnost zdravstvene oskrbe, saj med drugim sodelujemo z zdravnico in s psihiatrinjo, ki uporabnike dobro poznata. Imamo tudi sistem paliative, saj sodelujemo s paliativnim timom celjske bolnišnice. Na tem področju zaposlene tudi zelo veliko izobražujemo.
Veliko govoriva o zaupanju in upoštevanju njihovih želja in o odnosih. Ali se kdaj zgodi kakšen primer, ki takšno zaupanje poruši oziroma odstopa od reda in dogovora?
Seveda se. Veliko se pogovarjamo o tem: doma nad drugim ne povzdiguješ glasu in ne drezaš v drugega, če imaš slab dan. Te stvari rešujemo sproti. A bi rada opozorila na drug izziv, ki čaka zavode, kot je naš: vanje prihaja vedno več oseb, ki imajo vedenjske in čustvene težave.
Torej bo delo še bolj specifično? So tovrstni zavodi namenjeni sprejemu oseb s takšnimi težavami?
Zavod ne more vedno reči, da nekoga ne bo sprejel zgolj zato, ker njegova problematika presega oziroma odstopa od področja, ki mu je zavod v osnovi namenjen. Potreb na tem področju je vedno več in mislim, da bo treba v državi temu nameniti več pozornosti, predvsem v smislu povečanja števila nastanitev.
To ne bo izziv samo za zaposlene, ki se bodo srečevali morda z več odklonskimi dejanji, morda celo nasilnimi, ampak tudi za druge uporabnike. V zavodu so uporabniki vajeni drug drugega, so mirni in miroljubni. Če bi prihajalo do odklonskih dejanj nekoga novega, bi to porušilo njihov mir in vplivalo nanje.
Pri nas je podlaga za sprejem osebe status invalida. V zadnjih letih se zvišuje število ljudi z duševnimi motnjami, ki prinesejo vedenjske in čustvene težave. To bo res velik izziv za namestitve oseb. Na to se mora sistem pripraviti.
V sistemu številni radi omenjajo multidisciplinarno obravnavo. Če bi ta že delovala, kot bi morala, bi bil sistem na to že pripravljen?
Za multidisciplinarnost je v sociali še veliko prostora. Ocenjujem, da bomo morali v družbi vsi še veliko delati na področju celovitosti, da se bo res pokazala tudi v praksi tako na ravni različnih ustanov kot zaposlenih v njih.
»Čeprav uporabniki tudi bivajo pri nas, sami vplivajo na ogromno stvari v svojem življenju: v katero delo se bodo vključili, katerega krožka in dejavnosti se bodo udeležili, kaj bodo oblekli, katera oblačila si bodo kupili v trgovini, kam bodo odšli na izlet, letovanje, kako bodo preživeli prosti čas, kdaj in kako želijo pomoč … Podajajo predloge glede jedilnika. Pomembno jih je poslušati in slišati!«
Se potem lahko naš sistem, v katerem delate, primerja s tujino?
V tujini so v preteklosti obstajale velike ustanove za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, v katerih je živelo tudi več sto ljudi, pri čemer se tudi na tem področju razmere spreminjajo.
Bivanje pri nas v zavodih je boljše, saj gre za manjše stavbe, hiše, ki uporabnikom omogočajo toplino, domačnost in občutek doma ter sprejetosti, o katerem sva se pogovarjali.
Ko so nam v tujini pokazali svoje delavnice in dejavnosti uporabnikov, priznam, da sem razmišljala: »Pa saj to mi izvajamo že štirideset let in bi lahko bili mi zgled njim«
V tujini morda le hitreje pomagajo do samostojnega življenja tistim, ki so bili več let v ustanovi. Kljub temu mislim, da v Sloveniji delamo zelo dobro tudi pri vključevanju v družbo in v samostojno življenje ter pri tem, kako se z uporabniki pogovarjamo in kako upoštevamo njihove želje.
To potrjuje tudi veselje, ki ga zaznam pri uporabnikih.
Vključujoča družba je še en priljubljen izraz v zadnjih letih. Toda zavod Golovec se na področju vključevanja trudi že štirideset let. Veliko je splošnega obsojanja. Se najde kdo, ki obsoja tudi vaše uporabnike?
Ponosna sem, da so naši uporabniki v Celju sprejeti tudi v soseski, v kateri bivajo. Pri tem ni bilo nikoli težav. Mimo ene od naših enot našega zavoda se pogosto sprehaja eden od okoliških stanovalcev s svojim psom. Naši uporabniki so kužka sprejeli, kot bi bil njihov, neizmerno radi ga imajo. Se pa kdaj zgodi, ampak zelo redko, da se kdo obrne stran in noče imeti stika z njimi.
Vas to boli?
Da. To se ne bi smelo dogajati. Vendarle smo leta 2026 in zavod je tukaj že štirideset let. Strpnosti je danes manj kot nekoč. Žalostna sem, ko včasih vidim, kako ljudje prestopijo meje dostojanstva, še posebej ranljivih skupin. Zato res veliko delamo na področju sprejetosti.
Imamo dneve odprtih vrat, zaposleni pridejo tudi s svojimi družinami.Njihovi otroci radi povedo, kje so zaposleni starši. Naši uporabniki so pomemben del tega okolja. Moramo biti odprti, sprejeti drugačnost. Samo tako tudi našim uporabnikom ponudimo več ...
… da nimajo občutka, da česa ne zmorejo?
Tako je. Ne želimo govoriti o tem, da nekdo nečesa ne zmore. Uporabniki potrebujejo podporo. Če gledava na splošno: človek, ki ima podporo, ki se dobro počuti, je zadovoljen. Pri naših uporabnikih se to zadovoljstvo še toliko bolj čuti. Saj ste sami opazili, da to tudi iskreno povedo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.