Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Cianobakterije oziroma modrozelene alge so zelo stari organizmi in naravni del vodnih ekosistemov. Kot pojasnjuje direktor Šaleške veterine Tomo Wankmüller, dr. vet. med., jih najdemo povsod v naravi, tudi na drevesih in kamnih, vendar se v stoječih vodah ob ugodnih temperaturah in dovolj organskih snoveh lahko močno namnožijo.

Ob modrozelenih algah previdno

»Modrozelene alge imajo pomembno vlogo pri nastanku kisika v našem ozračju. Čeprav jih pogosto povezujemo predvsem z jezeri in ribniki, so v naravi prisotne praktično povsod – najdemo jih tudi na kamnih in lubju dreves. Težava nastane, ko se v stoječih vodah zaradi visokih temperatur in velike količine organskega materiala močno namnožijo. Takrat lahko na gladini ustvarijo značilne zelene, modrikaste, vijoličaste ali celo rdečkaste kolonije. Nekatere vrste pri svojem delovanju proizvajajo toksine, ki lahko škodujejo ljudem in živalim. Poznamo tri glavne skupine – hepatotoksine, ki prizadenejo jetra, nevrotoksine, ki vplivajo na živčevje, in dermatotoksine, ki lahko povzročijo težave s kožo,« pojasni veterinar.

Ob tem pa poudarja, da ni razloga za paniko, saj gre pri posameznih organizmih za zelo majhne koncentracije toksinov. Večja previdnost je potrebna predvsem takrat, ko se cianobakterije močno razmnožijo in ustvarijo velike, plavajoče kolonije. Zaradi velikega števila mikroorganizmov je namreč takrat večja tudi količina nastalih toksinov. Tako Wankmüller svetuje previdnost predvsem ob pojavu večjih kolonij na gladini vode. »Če te kolonije tam vegetirajo, se umaknemo in ne iščemo težav,« opozarja.

Posebej pomembno je, da smo pozorni na hišne ljubljenčke, saj lahko pridejo v stik z okuženo vodo tudi med kopanjem ali pitjem. Znaki morebitne zastrupitve so lahko bruhanje, driska, omotičnost, apatija in pospešeno dihanje. Ob takšnih znakih je pomembno čim prej poiskati veterinarsko pomoč.

»Cvetoči« vodi se izognimo

Ob tem veterinar opozarja, da vseh zdravstvenih težav pri živalih po kopanju ne smemo takoj pripisati cianobakterijam. V vročih poletnih dneh so lahko vzrok tudi pregretost, toplotni udar ali druge bakterijske okužbe, ki so v stoječih vodah prav tako možne. »Najboljša preventiva je zato preprosta – preden psa spustimo v vodo, preverimo, ali je ta primerna za kopanje. Če na gladini opazimo večje kolonije cianobakterij, je bolje izbrati drugo lokacijo. Previdnost je pomembna tudi za ljudi, saj se lahko nekatere snovi sproščajo v drobne vodne kapljice v zraku.«

Wankmüller ob tem poudarja, da pristojne službe kopalne vode redno spremljajo in preverjajo, vendar popolnega zagotovila, da se cianobakterije ne bodo pojavile, ni mogoče dati. Zato je pomembno, da smo pozorni tudi sami in se vodi z vidnimi znaki cvetenja preprosto izognemo. Ob nižjih temperaturah bodo razmere za razmnoževanje cianobakterij manj ugodne, hkrati pa bo tudi manj potrebe po osvežitvi v jezerih in drugih stoječih vodah tako za ljudi kot za živali.

Živali se nagonsko izognejo

Kako dolgo cianobakterije ostanejo v vodi, je odvisno predvsem od temperature in količine organskih snovi, ki jih imajo na voljo. »Ko se razmere spremenijo in zanje niso več ugodne, se njihovo število zmanjša, zato ni mogoče določiti natančnega časa, v katerem bi se voda »očistila«.
Nevarnost pa ni omejena le na pse in ljudi. Toksini lahko škodujejo različnim živalskim vrstam, tudi ribam, labodom in drugim vodnim živalim. Večina živali se sicer takšnim območjem nagonsko izogiba, vendar previdnost ni odveč. Če pri živali po kopanju ali zaužitju vode opazimo težave, je pomembno spremljati predvsem njeno splošno stanje. Znaki se lahko pojavijo različno hitro, odvisno od velikosti živali, zaužite količine vode in koncentracije toksinov. Ob poslabšanju počutja, izraziti apatiji, bruhanju, driski ali drugih nenavadnih znakih je priporočljiv posvet z veterinarjem,« sklene direktor Šaleške veterine.

Naš čas