Po Gregorčičevi poti in Krasu
Pomladno aprilsko soboto smo se člani Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine odpravili na vsakoletno strokovno ekskurzijo. Letos smo se udeležili pohoda po Gregorčičevi poti, ki ga je na zadnji dan Primorskih slovenističnih dnevov organiziralo Slavistično društvo Nova Gorica. Letošnji simpozij je bil posvečen aleksandrinkam, stotinam žensk iz okolice Renč, ki so zapustile domove in odšle služit v Egipt, zato smo si dopoldne v Renčah ogledali razstavo predmetov, ki so se še ohranili pri družinah, ter se seznanili z nekaj življenjskimi zgodbami teh pogumnih in požrtvovalnih žensk. Razstavo in dobrodošlico je pripravilo Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. V Renčah sta nas sprejela tudi predsednik Krajevne skupnosti Renče Borut Zorn in tamkajšnji župnik.
Nato smo se sprehodili po gričih od Renč do Gradišča, po poteh, ki jih je večkrat prehodil »goriški slavček« Simon Gregorčič. Pot sta leta 2010 uredila Društvo za kulturo, turizem in razvoj Renče ter Krajevna skupnost Gradišče nad Prvačino in jo opremila z osmimi informacijskimi tablami. Na Gradišču so nas, pohodnike, sprejeli in pogostili s frtaljo predstavniki krajevne skupnosti. Mnogi smo kljub poznavanju Gregorčičeve življenjske zgodbe in njegove poezije šele iz strokovne razlage na poti začutili tragiko pesnikovega samotnega življenja. Vedno znova pa smo se vračali tudi k aleksandrinkam – kar desetina vseh prebivalcev iz vasi nad Renčami in Vogrskim, večina seveda žensk, je bila na delu v Egiptu.
Popoldne smo pod strokovnim vodstvom Mateje Grmek obiskali Miren, Mirenski grad in nato krenili na Kras. Vozili smo se po makadamskih cestah, speljanih mimo pomnikov soške fronte (sprehodili smo se po jarkih, ki so jih v neprijazna kraška tla vkopali vojaki bogve od kod, ustavili smo se tudi ob kamnitem stolu, pripravljenem za obisk generala Borojeviča). Vse poti in spominska obeležja so lepo označena in so del t.i. Poti miru po Krasu. Na robu Krasa je vzpetina Cerje, kjer so pred leti postavili monumentalen stolp, ki bo nekoč muzej v spomin vsem, ki so ustvarjali slovensko državo. Razgled je bil nepozaben – na eni strani Triglav, na drugi morje, vmes pa Vipavska dolina, Goriška, Čaven in na nasprotni strani še Kras! Dan se je prevešal v večer, ko smo se ustavili na Gorjanskem na največjem pokopališču avstro-ogrske vojske iz 1. svetovne vojne pri nas, kjer je pokopanih več kot 10000 vojakov različnih narodnosti.
Po obvezni degustaciji terana in pršuta smo se odpeljali domov.
Ekskurzija, ki jo je s pomočjo svojih novogoriških kolegic pripravila predsednica SDDBK Danica Rangus, je navdušila vse udeležence. Videli smo kotičke svoje domovine, ki bi jih sami težko našli. Ponovno nas je prevzela energija, pozitivnost in vztrajnost Primorcev ter Kraševcev, ki smo jih spoznali na poti. V te kraje se bomo še vračali!
