Pohod po posavskem hribovju
Pohodništvo postaja vse bolj pogosta športno-rekreativna dejavnost med Slovenci. Na Osnovni šoli Jurija Dalmatina Krško smo se odločili, da poskusimo pripraviti za učence devetih razredov tridnevni pohod po Posavskem hribovju. Načrt poti smo predstavili učencem in informacije o poti posredovali tudi njihovim staršem. Nekateri so bili nad programom navdušeni, drugi zasedeni in tretji preplašeni.
V petek, 9. maja, smo se po dopoldanskem pouku zbrali pred osnovno šolo, naredili spominsko fotografijo in začeli našo pot. Mimo krškega ribnika na Bučerco, Ponikve in po gozdni poti v Anže. Krajši počitek na nekdanjem perišču in osvežitev na izviru je bila dobrodošla. Nadaljevali smo ob potoku proti Raztezu. Visoka trava pomešana s koprivami in debli podrtega drevja so nam povzročali kar nekaj težav, a dobro razpoloženi smo to brez težav premagali. Po krajšem vzponu smo imeli na eni od kmetij malico.
Pot smo nadaljevali skozi Lokve na Mali Kamen. Po krajšem počitku smo nadaljevali proti cerkvi Svetega Jošta. Na poti sta se nam pridružila domačina, ki sta nam predstavila zanimivosti na poti. Vzpon nas je utrudil, zato smo pri cerkvi imeli daljši počitek. Vse okoli nas so bili dišeči travniki, polni cvetlic, ki pa smo jih ljudje na pognojenih travnikih v dolini že uničili. Nadaljevali smo na Ravni log do izvira pod Oslico, kjer smo se osvežili in si natočili v plastenke okusne izvirske vode.
Razgled na posamezne kozjanske zaselke, Pohorje, Boč, Donačko goro, Sljeme in Gorjance nam je v čudovitem naravnem okolju pokazal, kako lepo je v tem delu Slovenije. Po gozdni poti smo nadaljevali do planinske koče na Bohorju. Ob dogovorjenem času smo prišli na večerjo, ki so nam jo pripravili v koči. Sledilo je tuširanje in daljši klepeti po sobah. Učencem smo dovolili malo daljši počitek od načrtovanega, saj smo vedeli, da nas čaka naporen dan.
Po zajtrku smo se zahvalili gostiteljem in pot nadaljevali proti razgledni točki na Koprivniku. Na poti se nam je pridružil prijatelj Marko, ki nam je pomagal pri vodenju pohoda. Vzpon na našo najvišjo točko pohoda, Javornik 1023 m, nam ni povzročal večjih težav. Na vrhu smo se malo odpočili, fotografirali in nadaljevali pot proti koči Lovskega društva Bohor, kjer smo imeli dalji počitek. Mimo razgledne točke Skalica smo nadaljevali po čudovitih Zaloških travnikih, od koder smo imeli tudi čudovit razgled na Posavje in Dolenjsko. Sledil je krajši spust do lepo urejenega Markovega vikenda, kjer smo imeli kosilo, ki so nam ga pripeljali z osnovne šole. Gostiteljica pa nam je postregla še z okusnimi kremnimi rezinami. Po kosilu smo si privoščili krajši počitek.
Pot smo nadaljevali na Mrzlo Planino od koder je sledil spust v Zabukovje in naprej v Kurjo vas. Sledil je vzpon v Malo Podgorje, od koder smo se strmo vzpeli do Ješovca. Po strmem spustu smo se nato najprej povzpeli na Malo Lisco in nato še do našega cilja, Tončkovega doma na Lisci. V planinski koči so nas sprejeli, razporedili smo se v sobe, se umili in povečerjali. Ko smo se do sitega najedli se je nekaj učencev zabavalo na športnem igrišču, drugi pa so klepetali v planinski koči.
Zaradi utrujenosti smo jutranji počitek ponovno podaljšali. Po zajtrku smo se zbrali pred planinsko kočo, se poslovili od gostiteljev in začeli s spustom mimo cerkve svetega Jošta. Pod vrhovoma Njivce in Kamrica smo prišli do cerkve Svetega Lovrenca. Pri cerkvi smo imeli malico in krajši počitek. V bližnji planinski koči smo si dotočili zaloge vode in začeli z zadnjim vzponom na naši poti. Čeprav utrujeni, smo se hitro povzpeli na vrh Velikega Kozja. Vso hrano, ki smo jo imeli v nahrbtnikih, smo zložili na veliki štor, se posedli naokoli ter pomalicali. Strmi spust v dolino nam je pobral še zadnje atome moči. V Zidani Most smo prišli deset minut pred odhodom vlaka. Ponosni na velik dosežek smo se odpeljali nazaj v Krško.
Tridnevni pohod po Posavskem hribovju za učence devetih razredov je bil organiziran prvič in mi je pred odhodom dajal številne pomisleke. Na koncu z veseljem ugotavljam, da se je bilo vredno potruditi. Čudovita pokrajina posavskega hribovja je zagotovo pripomogla k vztrajnosti učencev, ki kljub utrujenosti in žuljem niso pomislili, da bi pohod predčasno zaključili. Odnosi v skupini so bili zelo dobri, vsi so bili pripravljeni pomagati vsakemu.
Na koncu bi se zahvalil ravnateljici Antoniji Glas-Smodič, ki je podprla naš projekt, in Maji Bregar, ki se je zelo dobro znašla v vlogi vodnice na poti. Upam, da bo ta pot postala tradicionalna vsakoletna prireditev na naši šoli, priporočam pa jo tudi drugim ljubiteljem pohodništva.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
