E. P.

Eno najstarejših hrvaških mest se nahaja na JV od hrvaške prestolnice, na višini 160 m, v velikosti 250 kvadratnih kilometrov. Šarmantno mesto ob meji, kot ga je imenoval pisec Matoš, šteje dneve od 1242 in listine, s katero je kralj Bela IV. potrdil status svobodnega kraljevega trga. Srednjeveško mesto baročne arhitekture se nahaja na obronkih samoborskega gorovja v romantično dolino potoka Gradnje.

Trud domačinov in priseljencev, ki so ga vzeli za svojega, rodi sadove, danes je to mesto z velikim srcem, mesto z dušo, kjer ostaneš brez besed, ko se sprehodiš čez bogato založeno tržnico, na Trg Kralja Tomislava, kjer v sončnih dneh težko najdeš prazen sedež za uživanje ob kavici in samoborskih kremšnitah. Ob trgu je nešteto trgovinic, slaščičarn, restavracij, hotel Livadić in pogled na ruševine Starega gradu. Prijateljica in naša članica Marja Novak me je povabila na ogled mesta in krožne pohodne poti mimo Starega gradu, do razgledišča Tepec in na trg. Bila sem navdušena, da bo to prava izbira za večje število pohodnikov, saj se pohod prilagodi na sposobnosti posameznika. Najpomembnejše je gibanje v družbi, kar vedno znova poudarjam, in v lepotah narave.

E. P.

Avtobus nas je odložil na avtobusni postaji v začetku mesta. Napotili smo se na 11 km dolgo pot. Najprej po lepo urejeni sprehajalni poti ob potoku Gradnja, z neštetimi mostički, zanimivo sončno uro, mogočnimi drevesi. Prvi postanek je bila Galerija Prica, kjer smo si vodeno ogledali stalno zbirko in svež pristop do novosti v umetnosti. Nato preko tržnice na Trg kralja Tomislava s postankom za jutranjo kavico. S hojo smo nadaljevali po zeleni dolini ob Gradnji, v objemu gozda, s preprogami čemaža in pomladnega cvetja. Do ruševin gradu, ki bdi nad mestom iz 13. stoletja, nas vodi strma pot. Med ruševinami smo obujali čas, ko se je tu sprehajala grajska gospoda, na neštete kralje in plemiče, od češkega kralja Otokarja, na legendo o Črni kraljici, Barbari Celjski ... Lepa gozdna pot nas pripelje do paviljona, za kratek postanek in nato po križevem potu, po gozdu do 14 m visokega razglednega stolpa na hribu Tepec (368 m), od kjer je Samobor kot na dlani. Povratek, deloma po isti poti, nato krožno mimo cerkve Sv. Anastazije, do Samoborske kleti. Poizkusili smo bermet, prefinjeni aperitiv. Proizvaja se iz rdečega vina in izbranih sestavin sadja in trave. Seveda tudi odličen čobanac in samoborsko kremšnito.

Na povratku pa kratek obisk Hotela Grad Mokrice, s prvo pisno omembo v letu 1444. Samostojno smo si ogledali notranje arkadno dvorišče, kipe štirih letnih časov, vodnjak s krono iz železa, grb s prestreljeno vrano, nekaj prostorov v prvem nadstropju, miljnik pred gradom, pogled na park in golf igrišče. Spomnili smo se Matije Gubca, vodje kmečkega upora, ki je bil na gradu zaprt, in njegovega žalostnega konca v Zagrebu.

Bil je dan, poln dogodivščin, hoje, naravne in kulturne dediščine, zgodovine in sedanjosti. Prav gotovo pa se je zapisal v zgodovino lepega, v zgodovino pohodniških izletov DU Dolenjske Toplice, pa ne samo po velikem številu udeležencev. Zahvaljujem se vsakemu posebej, še posebej Mariji Novak za pomoč pri vodenju.