Robert Balen

Ko človek prebira zgodbe o samurajih, naleti tudi na sepuku ali harakiri. Ritualno dejanje, ki danes deluje povsem nerazumljivo, je bilo v svojem času izraz najvišje osebne avtoritete nad lastnim življenjem. Ta običaj častnega samomora (tudi asistiranega) nas spominja, da se človekova želja po avtonomnosti pri lastnem koncu pojavlja že tisočletja. Toda od razumevanja do urejanja tako občutljivega področja je zelo dolga pot.

Primož Lavre

· Kaj pravijo pomurski poslanci?

Zakon je padel. Jožef Horvat: "Že dolgo nisem bil tako srečen"

Nedeljski referendum je prinesel več presenečenj. Najprej popoln polom javnomnenjskih agencij, ki so napovedovale jasno podporo zakonu. Daleč od okvirov statistične napake, kar kaže na popolnoma napačno metodologijo ali še kaj hujšega. Druga ugotovitev je, da so volivci, ki so lani ob približno enaki udeležbi na posvetovalnem referendumu načelno podprli ureditev področja, tokrat zakonsko rešitev koalicije zavrnili. Namesto trezne refleksije pa smo priča podcenjevanju volje ljudstva in relativiziranju izida. Veliko težje si je, še posebej pred parlamentarnimi volitvami, priznati, da so ljudje rekli: ne tako, ne zdaj in ne od vas. Že to, da je zakonu nasprotoval predsedujoči strateškemu svetu za zdravstvo pri premierju, bi morala biti rdeča zastavica. V državi, ki se spopada z urgentnimi sistemskimi težavami, tudi na vzporednem zdravstvenem področju, je bilo to področje morda zadnje, ki bi ga bilo smiselno odpirati na hitro, z nedodelanim predlogom in z delitvami.

DVK

· Politika

Ljutomerski zdravniki pred referendumom javno izrazili mnenje o zakonu

Največ o zgrešeni mentaliteti pove izjava poslanke Levice Nataše Sukič proti koncu štetja, ko je bilo že povsem jasno, da zakon pada. Prezgodaj je še za sklepe, saj da glasovi liberalne volilne enote Ljubljana Center še niso prešteti. Kot da gre za zadnjo utrdbo razuma, ki bo popravila napačno odločitev drugih. Na koncu je bila to tudi edina volilna enota, ki je zakon podprla.

Slovenija pač ni zgolj razširjena dopolnitev ožjega središča Ljubljane, kjer bi živela moralno in intelektualno superiorna kasta, medtem ko bi bila preostala država v temi. Dokler bodo ljudje tam živeli v prepričanju, da so nad preostankom države, pa jih bo treba venomer znova postavljati na realna tla. Ob alarmantnih demografskih trendih, ki v najbolj črnih scenarijih napovedujejo, da bi slovenski narod lahko izginil že v dvestotih letih, pa bi bilo morda nujneje iskati rešitve za prostovoljno pomoč pri začetku življenja, ne pa za njegovo končanje.