Arhiv Štajerskega Tednika

Slovenija je glede dolgotrajne oskrbe ujeta v protislovni situaciji glede na druge evropske države: na eni strani ima nadpovprečno število postelj za dolgotrajno oskrbo, na drugi pa na sprejem v dom po podatkih Skupnosti socialnih zavodov trenutno čaka blizu 11.000 starostnikov. Vzrok temu naj bi bil v nerazvitosti alternativnih oblik rokovanja s starejšimi in onemoglimi. Ta gordijski vozel nameravajo manjše in srednje občine v sodelovanju s podjetjem Firis Imperl in Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje presekati. Skupaj so oblikovali projekt, katerega bistvo je oblikovanje programov in storitev za starostnike, bolne in invalidne osebe ter priprava dokumentacije in vlog za pridobitev evropskih sredstev (še) v tej in prihodnji finančni perspektivi za programe dolgotrajne oskrbe.

Svojci v skrbi za najbližje izgorevajo

Projekt predvideva 11 možnosti oziroma sistemov, ki bi jih lahko uporabile občine za nagovarjanje izziva starajoče se družbe. Prvi in najpomembnejši je zagotovo podpora neformalnim (družinskim) oskrbovalcem.

75 % ljudem, ki so odvisni od pomoči pri opravljanju osnovnih vsakdanjih opravil, zagotavljajo dolgotrajno oskrbo njihovi družinski člani, sosedje in prostovoljci, torej družinski in drugi neformalni oskrbovalci. Evropski in slovenski podatki kažejo, da redno pomaga pri oskrbovanju starostno onemoglega, bolnega ali invalidnega družinskega člana 10 % prebivalstva, to je 200.000 prebivalcev Slovenije.

Kakšna podpora bi se jim nudila?

Preberite več v Štajerskem Tedniku