Marec bo generalka za november
Leto 2025 je razgalilo meje oblasti, potrpežljivosti in vpliva v letu pred državnozborskimi in lokalnimi volitvami.
Po preletu analize dogajanja na političnem parketu leta 2024 lahko rečemo, da so bile mnoge naše napovedi za leto 2025 točne. Od dnevnih afer in neplodnih koalicijsko-opozicijskih bojev do vladnih rošad ter neomajnega, a večbarvnega populizma. Predčasnih volitev, za katere so si v opoziciji ves čas prizadevali, sicer ni bilo, a v iztekajočem se letu smo se državljani vendarle dvakrat odpravila na volišča.
Maja so volivci na zakonodajnem referendumu zavrnili zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, novembra pa je na referendumu padel še zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predvsem zadnji poraz je bil boleč za vladno koalicijo, saj je precenila lastno sposobnost mobilizacije in podcenila volilno telo.
KPK brez vpliva, kaj pa razmere na jugovzhodu države?
Ena od politično najbolj simptomatičnih zgodb leta je bila bitka premierja Roberta Goloba s komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). V zadevah Karigador in Bobnar je kazalo, da bo dolgotrajni postopek doživel epilog nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami, a je prišlo do (ne)presenetljivega preobrata. Golobov zagovornik, ki je prah dvignil z odstranjevanjem preglasnih novinarjev z lastnih novinarskih konferenc, je z vložitvijo več tožb na upravno sodišče dosegel, da je KPK postopka začasno ustavila.
Politično dogajanje je doseglo vrelišče, kot je to že skoraj pravilo, jeseni. V zadnjem trimesečju leta je bila osrednja politična tema povezana z Romi in nevzdržnimi razmerami v jugovzhodni Sloveniji. Po napadu v Novem mestu je umrl Aleš Šutar, nasilni incident pa je sprožil val ogorčenja, množični shod in velik politični pritisk na vladajoče, ki so pred tem ob pozivih k ukrepanju le zamahovali z roko. Golobova vlada je pritisk ublažila z odstopom notranjega ministra Boštjana Poklukarja in pravosodne ministrice Andreje Katič ter ad hoc sprejetim zakonodajnim svežnjem, imenovanim po preminulem Šutarju.
Božičnica in drugi bonbončki
Da smo globoko v predvolilnem času, je postalo jasno, ko se je vlada odpravila na regijske obiske. V Pomurju se je ustavila ravno v času tradicionalnega Trejzinega senja v Murski Soboti. Med stojnicami nam je podarila štiri mesece brezplačne vožnje po slovenskih avtocestah. Simpatičen bonbonček in obliž za vse tiste, ki so poleti v kilometrskih kolonah izgubljali ure življenja.
Aktualna Golobova vlada bo očitno prva po prvi Janševi, ki bo mandat končala v istem koalicijskem razmerju, kot ga je začela. Ali ga bo tudi ponovila, ostaja odprto vprašanje, čeprav teza o dveh načrtovanih mandatih že skoraj ponarodelo kroži v komuniciranju vladnih predstavnikov. Realnost je manj romantična: afer, pretresov in neizpolnjenih zavez je bilo preveč, reforme pa so ostale nedokončane, vprašljive ali napol izvedene. Od zdravstva, kjer je decembra dobila dvoumno zaušnico ustavnega sodišča, do davkov in dolgotrajne oskrbe.
Hkrati pa se je zgodilo nekaj, kar v Sloveniji po seriji novih obrazov ni več samoumevno. Po Jankoviću, Cerarju, Virantu, Bratuškovi, Šarcu in še kom kakšen politični novinec po dolgem času ne kotira avtomatično višje od aktualnega obraza na oblasti. Golobova Svoboda bo najverjetneje dosegla pol manj mandatov, vendar je očitno dovolj vztrajna, trdoživa in spretna v tej igri, da ne bo zgolj muha enodnevnica.
Robert Golob je s svojo Svobodo še zmeraj favorit na tako imenovanem levem političnem polu, kot antipod ali morebiti druga plat istega kovanca, na drugi strani katerega je Janez Janša s svojo Slovensko demokratsko stranko. V igri je veliko, glavni akterji pa zlepa ne bodo prepustili oblasti. To se kaže na vseh področjih, od vsesplošnih bonbončkov do razpisov, za katere denar ne obstaja še niti na papirju. Največje sistemsko darilo, ki so si ga privoščili vladajoči in se bo zapisalo v zgodovino, je nedvomno obvezna božičnica. Skoraj čez noč je moral biti zimski regres, kot je bil njen ideološko-terminološko ustrezneje zakonsko definiran izraz, izplačan tako v realnem kot javnem sektorju.
Za konec leta je udaril še minister za delo Luka Mesec, ki je napovedal, da bo predlagal dvig minimalne plače na 1000 evrov neto. Gre za na videz všečne ukrepe, ki pa bodo v prihodnosti lahko dodobra zavrteli inflacijsko spiralo, porušili svežo plačno reformo v javnem sektorju in povečali pritisk na luknjičaste javne finance, gospodarstvo, občine ter na koncu gospodinjstva, ki jim bo zaradi podražitev javnih storitev in izdelkov na koncu realno ostalo v denarnici manj. Za ceno glasov, ki jih je samo v javnem sektorju že okoli 200 tisoč.
Prihaja tudi tretja novembrska nedelja
Na lokalni politični sceni lahko pod črto navedemo, da so se dogodki odvijali po dokaj predvidljivem načrtu. Pomurska politika v letu 2025 je bila kombinacija lokalnega prerivanja, vrtičkanja in bolj ali manj brezupnih krikov regionalne nemoči proti ljubljanskim centrom nadvlade. Tudi Pomurja ni obšla romska problematika, a najbolj je odmevalo zaradi denarja. V naših koncih se je to najbolj izrazilo v polemiki prekmurskih občin, ki so se uprle predvidenim močnim rezom v sofinanciranje občin z romskimi skupnostmi.
Pred 27 pomurskimi občinami je politično pestro leto. Jeseni, natančneje po tretji novembrski nedelji, ko bodo na sporedu lokalne volitve, bodo številne dobile nove župane, karte pa se bodo dodobra premešale tudi v občinskih svetih, s tem pa še v zavodih, občinskih podjetjih in drugih podsistemih v rokah lokalne samouprave. Veliko bo odvisno od razpleta marčevskih državnozborskih volitev, zato številni lokalni akterji še taktizirajo: kako, kaj in predvsem s kom.
TOP 4 (in še več) pomurske politike v letu 2025
1. Franc Šlihthuber mora za zapahe
Večni alfa in omega gornjepetrovske občine, najbolj zadolžene v državi, je vstopil v zgodovino kot prvi slovenski župan s pravnomočno nepogojno zaporno kaznijo. Obsojen je bil zaradi oškodovanja upnikov. Čeprav ta hip zaradi procesnih manevrov, ki jih omogočajo darovi naše pravne države, še ne polni že tako prenatrpanih slovenskih zaporov, se je po dolgotrajnem izmikanju le umaknil z županskega stolčka. Januarja bodo tako v tej gorički občini dobili novega župana ali županjo. Vprašanje je le, ali bo ta po meri Šlihthubra ali ne.
2. Padec in vrnitev Zorana Hoblaja
Po mukotrpnem postopku je bil Zoran Hoblaj vendarle razrešen z mesta direktorja Doma starejših Rakičan. Čeprav se po uničenem ugledu in verjetno tudi načetem zdravju zdaj skozi sodne bitke poskuša dvigniti kot feniks iz pepela, je cena visoka. Največji socialnovarstveni zavod v regiji medtem ostaja polje požgane zemlje, kjer se v kalni vodi mešajo politični apetiti, osebne zamere in finančni interesi.
3. Tine Novak s prestopom leta
Če bi imeli v politiki prestopni rok kot v nogometu, bi bila selitev Tineta Novaka iz vrst vladajoče Svobode k Logarjevim Demokratom posel sezone. Svojemu novemu strankarskemu šefu je omogočil oblikovanje poslanske skupine v državnem zboru, dotedanjemu šefu Robertu Golobu pa pokazal, da mu je dovolj plesa, če melodije ne dosežejo njegovega pomurskega okraja.
4. Filovski vikend, diplomatska blokada in moralna zmaga
Za nekdanjega soboškega župana Aleksandra Jevška je bilo leto 2025 čustveni tobogan. Naskok na veleposlaniško mesto v Sarajevu se je po odločni blokadi predsednice Nataše Pirc Musar klavrno izjalovil, k čemur je prav gotovo prispevala afera z njegovo sporno počitniško hišo v Filovskem gaju. Toda leto je sklenil z moralno zmago: vlada je končno sprejela njegov zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Slovenija pa se je dvignila z dna po uspešnosti črpanja evropskih sredstev. Lepa popotnica za politično upokojitev ali pač?
Ne nazadnje ...
Posebno omembo pri dogajanju v letu 2025, ki je ali še bo na polju pomurske politike pustilo večji odmev in posledice, si zasluži še nekaj posameznikov in dogodkov.
Radenski župan Roman Leljak je znova dokazal, da ostaja mojster političnega teatra. Vrtec je s šolo združil kar na dopisni seji radenskega občinskega sveta, hkrati pa brez velikega pompa naredil korake k ustanovitvi superrežijskega obrata, ki mu ni para. Dogajanje je začinil še z napovedjo, da jeseni 2026 več ne bo kandidiral za župana, čeprav je to napoved vendarle treba jemati s tolikšnim zrncem soli, da bi z njo lahko posolili vse ceste v tamkajšnji občini.
V minulem letu je bilo veliko črnila prelitega okoli dogovora za razvoj regije in nesojenega soboškega talent centra, ki je po nenadnem preobratu simbolno le prišel na seznam regijskih projektov, predvidenih za državno in evropsko sofinanciranje. Namesto velikopoteznega izobraževalnega središča bomo sedaj dobili vmesno stopnjo: tehnološki kompetenčni park pri Soboškem jezeru. Gre za še en podjetniški inkubator, ki bo v najboljšem primeru nato postal valilnica talentov, v najslabšem pa le še ena draga stavba z visokimi vzdrževalnimi in obratovalnimi stroški ter vprašljivim regijskim učinkom.
Omembo si zaslužita še kandidatura Jasmine Opec Vöröš za varuhinjo človekovih pravic in lendavski boj za sanacijo petišovskih plinskih vrtin.
Po političnem in medijskem pritisku je bila izvršitev inšpekcijske odločbe, ki bi pomenila njihovo nenadzorovano opustitev in potencialno varnostno ter okoljsko tveganje, prestavljena za eno leto.
E-novice · Pomurje
