Foto: NIJZ

S prvimi hladnejšimi jutri in krajšimi dnevi že diši po jeseni. Ljudje spravljajo pridelke z vrtov in njiv ter pripravljajo zaloge za zimo. A v tem obdobju postanejo dejavnejše tudi manj zaželene obiskovalke – miši.

Zakaj prav jeseni? Miši se poleti razmnožujejo na poljih in travnikih, jeseni pa s padcem temperature začnejo iskati toploto in hrano bližje človeku. Zato se pogosteje kot v drugih letnih časih zatekajo v kleti, hleve, skladišča, garaže in celo v bivalne prostore. Tam najdejo obilico živil, krme in zavetje, kar jim omogoča preživetje čez zimo.

Virusna bolezen

Mišja mrzlica: Kakšni so simptomi?

Jure Kljajić

Previdno pri čiščenju kleti

A miši niso le neželeni glodavci, ki pogrizejo ozimnico, temveč prenašajo bolezni, kot je mišja mrzlica. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) so na območju Murske Sobote letos zaznali tri prijavljene primere mišje mrzlice. V minulih šestih letih je bilo v naši regiji do pet prijav letno, največ leta 2021, ko so potrdili pet primerov. Z virusom mišje mrzlice se lahko okužimo pri čiščenju kleti, podstrešij in drugih prostorov, pri urejanju okolice ... Lahko se okužimo tudi pri opravljanju del v gozdu, na poljih pri spravilu poljščin, zato moramo biti pazljivi tudi v jesenskem času. 

Jure Kljajić

Mišja mrzlica je zoonoza, ki se prenaša z živali na ljudi, ne prenaša pa se s človeka na človeka. Gostitelji bolezni so mali glodavci, miši, podgane, voluharice in drugi, ki z izločki okužijo okolico. Iztrebki se posušijo in se kot prah dvigajo v zrak, z vdihovanjem pa se potem lahko okuži človek. 

Ob okužbi je inkubacijska doba 14 do 28 dni. Tipični znaki mišje mrzlice so visoka vročina, bolečine v mišicah, bruhanje, močan glavobol, pojavljajo se tudi spremljajoče težave z vidom, bolečine pri gibanju očesnih zrkel, tudi očesne veznice so močno pordele.

Bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Večinoma bolezen mine brez večjih zapletov, če se bolnik, okužen z virusom, pravočasno ne zdravi, pa lahko pride do hujših zapletov. Možne so okvare ledvic, jeter, možganov in notranje krvavitve, piše na strani NIJZ. 

M.V.

Letos jih je več

Ker v Sloveniji ni sistematičnega monitoringa glodavcev, lahko o njihovi razširjenosti le ugibamo. Po navedbah Borisa Kryštufka iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije je mogoče populacijo zgolj oceniti. Če uporabimo primerjavo z ocenami za Veliko Britanijo in jih prenesemo na območje Prekmurja, ki meri približno 950 kvadratnih kilometrov, od tega okoli 400 kvadratnih kilometrov gozdov, pridemo do ocene med enim in dvema milijonoma malih glodavcev. 

Pixabay

Gre za zelo približno število, ki ga je treba razumeti predvsem kot red velikosti – to pomeni, da ocenjujemo predvsem, ali je populacija v tisočih, sto tisočih ali milijonih osebkov, ne pa da bi šlo za natančno število. Pri tem je treba upoštevati tudi izrazita nihanja: populacija se v enem letu lahko razlikuje tudi za desetkrat (najnižja je spomladi, najvišja prav jeseni), prav tako so velika nihanja med posameznimi leti, je dodal Kryštufek. 

Populacija glodavcev je odvisna tako od njihove rodnosti kot smrtnosti. Kot pojasnjuje Kryštufek, so nihanja najbolj očitna v letih, ko je narava posebej radodarna z žirom ali želodom. Takrat imajo mali sesalci na voljo več hrane, zimska smrtnost je nižja, nekateri pa se celo razmnožujejo pozimi, zato njihovo število hitro naraste. A kljub obilju hrane razlogi za povečanje populacije niso tako preprosti, saj na gostoto vpliva preplet številnih dejavnikov – med njimi tudi vse pogostejša sušna poletja in mile zime.

profimedia

Da je glodavcev letos jeseni več, opažajo tudi lovci. Predsednik Zveze lovskih družin Prekmurje Arpad Köveš pravi, da je miši opazno več kot običajno. Po njegovih besedah jih ni izjemno veliko, a je njihovo število v tem obdobju večje. V regiji so v gozdovih razširjene rumenogrla miš (Apodemus flavicollis), dimasta miš (Apodemus agrarius) in gozdna voluharica (Clethrionomys glareolus), na obdelovalnih površinah pa poljska voluharica (Microtus arvalis).