Jure Kljajić

Lea Burjan je Mariborčanka, ki je ljubezen našla v Pomurju, kjer z družino že vrsto let tudi živi. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študirala nemški jezik s književnostjo, oktobra 2020 pa uspešno končala še študij humanistike in družboslovja na oddelku za prevajalstvo iste fakultete in pridobila naziv doktorice znanosti.

Zadnjih 20 let deluje kot samostojna podjetnica, začetki njene profesionalne poti pa so povezani z delom na ministrstvu za notranje zadeve. Med drugim ima licenco za tolmačenje pri Evropskih institucijah SCIC, prav tako je sodna tolmačka za nemški jezik, pred nekaj leti je med svoje reference dodala še tolmačenje angleškega jezika. Ob tem dela še kot asistentka za področje tolmačenja na ljubljanski filozofski fakulteti, od leta 2022 pa je tudi predsednica Društva prevajalcev in tolmačev Slovenije.

Jure Kljajić

Ste že od nekdaj vedeli, da bi radi postali prevajalka in tolmačka?

»Nisem, sem bila pa vedno dobra v jezikih. Na podlagi tega oziroma ker sem bila prva na sprejemnih izpitih na fakulteti, sem se odločila za študij nemščine. Na mojo poklicno pot je najbrž vplivalo tudi dejstvo, da sem zelo zgovorna oseba, nimam težav z javnim nastopanjem.«

Kako se je začela vaša poklicna pot?

»Zaposlovala sem se v času, ko se je Slovenija pripravljala na vstop v Evropsko unijo, zato je bilo veliko evropskih projektov, v številnih resorjih so delovali svetovalci iz EU, ki so bili v Sloveniji leto ali dve, ob njih pa so zaposlili potem tudi prevajalce. Na ta način sem dobila prvo zaposlitev na ministrstvu za notranje zadeve, kjer je bil svetovalec Nemec, ki sem mu prevajala in tolmačila. Ta projekt je trajal dve leti, ob jeziku sem se naučila veliko strokovnih zadev, zaradi tega so mi potem ponudili službo na policijski akademiji, kjer sem nemški jezik učila dve generaciji policistov in zadnjo generacijo kadetov. Zatem sem pet let nosila uniformo in delala v sektorju mejne policije, vse do prvega porodniškega dopusta, ko sem se odločila, da se vrnem v povsem svoje strokovne vode.«

Jure Kljajić

Od vsega začetka ste torej nabirali raznolike izkušnje.

»Mislim, da je tolmačenje na splošno zanimivo delo, ki je vedno nekako povezano s tem, da nekam greš, delaš z ljudmi, vidiš ali doživiš stvari, ki jih sicer verjetno ne bi. V mojem primeru, ker veliko delam tudi z vladniki, to še posebej drži. No, izjema je bil čas epidemije, ko smo tudi tolmači delali na daljavo, prek ekranov. Na drugi strani je prevajanje precej bolj izolirano delo.«

Omenjate vlado, na vaši spletni strani lahko najdemo tudi fotografije, kjer ste denimo ob Angeli Merkel ... S katero znano osebnostjo ste še delali?

»Bilo jih je kar nekaj. Naj najprej povem, da je sistem pri slovenski vladi tak, da se moraš vsaka tri leta prijaviti na javni razpis, priložiti reference in število ur tolmačenja. S tem prideš na seznam tolmačev in te potem kličejo. Na našem in štajerskem koncu nas kar dosti govori nemško, ampak ni veliko tolmačev, sploh ne na takem nivoju, zato prej ali slej dobiš takšne priložnosti. Kot tolmačka sem delala z vsemi predsedniki držav, spomnim se recimo, da sem kot mlada tolmačka leta 2007 tolmačila Danila Türka, ko je obiskal avstrijski parlament, Boruta Pahorja sem tolmačila večkrat, kot premierja in kot predsednika države, tolmačila sem veliko ministrov, v zadnjem letu denimo velikokrat Matjaža Hana, ker se je veliko delalo na področju gospodarstva, pa pred tem Karla Erjavca, tolmačila sem tudi govor Sebastiana Kurza ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, ko je govoril na Kongresnem trgu v Ljubljani …

Osebni arhiv

Tolmač je sicer vedno v drugem planu in se ga naj ne bi videlo, ko tolmači simultano (drugače je, ko tolmači konsekutivno, tj. zaporedno). Dostikrat smo tudi neslišni, ker delamo iz kabine, prek tehnike. Osebno mi je pomembno predvsem to, da delo opravim dobro, sem pa tudi zelo vesela (pozitivne) povratne informacije o svojem delu. Mimogrede – pri tem se pokaže tudi značaj ljudi, ki jih tolmačiš: so nekateri, ki so na zelo visokih položajih, pa ti dajo roko in se ti zahvalijo za opravljeno delo, imaš pa tudi take, ki te ne vidijo.«

Kako pomembna pa je priprava na tolmačenje?

»Če je na eni strani to delo res zanimivo, je na drugi strani vedno prisotne malo treme, tudi če imaš takšno kilometrino, kot jo imam sama. Zanimivo je morda to, da je v pogovorih med politiki veliko sproščenega pogovora, saj se želijo na začetku povezati na osebni ravni, pa tudi sicer so njihovi pogovori bolj na neki načelni, splošni ravni, ni nekih strokovnih podrobnosti. Druga stvar so strokovne konference, kjer se moraš veliko bolje pripraviti v smislu terminologije. En dan lahko npr. tolmačiš zobotehniko, drugi dan veterino, tretji dan pa denimo neki čezmejni projekt. Prav zato tolmači vedno 'težimo' za materiale, da se lahko res dobro pripravimo. Večina jih to razume, nekateri pa ne.

Osebni arhiv

Stvar je preprosto v tem, da je strokovni publiki, ki se pogovarja o zadevah z njihovega področja, vse jasno, tebi, ki pa recimo prvič prideš v neko terminološko okolje, pa ne. Seveda se sčasoma, če delaš večkrat ali dlje časa na istem področju oziroma za isto stranko, navadiš tiste terminologije, pa se moraš vseeno tudi tam pripravljati. Pri tolmačenju lahko hitro pride do zadrege, zato se počutiš veliko bolj samozavestno in delaš dobro, če si se dobro pripravil. Na splošno pa je najbolj pomembno, da si pri tolmačenju zbran in dobro, aktivno poslušaš.«

Delate tudi kot sodna tolmačka.

»Res je. To pa je neki drug svet, tukaj so čisto druge zgodbe, druge stranke, razmere dela. In tam se te kakšna stvar včasih tudi drugače dotakne, sploh če gre za kakšne kazenske zadeve, za ljudi, ki bežijo čez mejo, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost … Srečaš ljudi, ki pridejo iz drugih kultur, okolja in so potisnjeni v neke situacije, ki so tebi morda neznane. Drugače je spremljati takšne stvari po televiziji ali pa ko fizično srečaš človeka, ki je v priporu, v stanju, kot je, ko ga zaznavaš z vsemi čuti. Hočeš nočeš to nekaj sproži v tebi in medtem ko delaš, še procesiraš to. Ob tem moraš človeku s svojim delom zagotoviti pošten postopek, da razume, kaj mu je očitano, kakšna je kazen …

Jure Kljajić

Je kar izziv iti skozi to. Vsak ima namreč neki svoj referenčni okvir, vsak pride v te situacije s svojimi vrednotami, ima neka pričakovanja in zato neke stvari ves čas evalvira, zato je treba kdaj kaj tudi odmisliti. Poleg tega si tujcu, ki se denimo zagovarja na sodišču, kot tolmač včasih edina opora, ker edini znaš njegov jezik, in potem se 'obesi' nate in te prosi tudi druge stvari, ki ne spadajo v tvoje delo. Tako moraš biti kot tolmač profesionalen tudi na ta način, da se ne spustiš na neki preveč osebni nivo. Pravzaprav je pri vseh segmentih mojega dela pomembno to, da si etičen in da poskušaš biti čim bolj profesionalen, da veš, zakaj si v osnovi tam – da omogočiš komunikacijo med nekom.«

Jure Kljajić

Ob naštetem predsedujete tudi Društvu prevajalcev in tolmačev Slovenije. Kakšne aktivnosti izvajate v društvu?

»Društvo obstaja od leta 2014, predsednica sem od leta 2022, že prej pa sem bila aktivna članica v različnih organih. To je še eno dodatno delo, ki pa je prostovoljno in pri katerem se trudim za svojo stroko, poklic kot tak. Dve tretjini članov društva je sodnih tolmačev, tako da smo v resnici najbolj fokusirani prav na sodno tolmačenje. Na leto organiziramo vsaj deset seminarjev, pri čemer ponujamo seminarje ne le za 'velike' jezike, ampak tudi za manjše. Letos jeseni bomo denimo imeli prvi seminar za arabski jezik, pokrivamo tudi madžarščino, bolgarščino …, kar se mi zdi dodana vrednost našega društva. Poleg jezikovnih organiziramo tudi druge tečaje, pri čemer dobro sodelujemo z ljubljansko in mariborsko pravno fakulteto, da lahko tolmači, ki nismo pravniki, osvežujemo svoje znanje na pravnem področju. Pri našem delu je zelo pomembno, da ostaneš fit. Če nekaj časa ne delaš, si hitro izgubljen. Najslabša stvar je, ko se znajdeš v situaciji, ko ne najdeš izraza ... Sploh pravo, pravni jezik je takšno področje, kjer določene stvari velikokrat pomenijo še nekaj drugega, kot pomenijo v laičnem jeziku. Še toliko težje je, če se pravni sistemi med državami ne pokrivajo, se razlikujejo, za mnogo stvari tudi ni samo ene prevodne ustreznice …«

Osebni arhiv

Kaj pa po vašem mnenju dela dobrega tolmača?

»Poučujem na fakulteti in to je po navadi moje prvo vprašanje študentom. Kar se tiče same tehnike tolmačenja, ali je to simultano ali konsekutivno, se da zelo veliko narediti z vajo. Mislim, da če si priden, vztrajen in treniraš, so to veščine, ki se jih da izboljšati. So pa tako kot pri drugih stvareh tudi tukaj neke značajske predispozicije, ki so prednost, da si komunikativen, odprt in zelo radoveden, da si željan znanja in informacij na splošno. Mislim, da moraš biti tudi kar dobro splošno razgledan, ker sicer zelo hitro naletiš na neke neugodne situacije, kjer se ne počutiš dobro in ti tudi ni prijetno delati. Moraš se biti pripravljen ves čas učiti, pomembno pa je vsaj malo spremljati tudi aktualne dogodke. Če recimo pride na obisk v Slovenijo Bavarec, je skupna stvar Slovencev in Bavarcev gotovo nogomet, in če je včeraj igral Bayern München, bo gotovo v pogovoru omenil tekmo … Čeprav zveni klišejsko, se ljudje res dosti pogovarjajo o tem. Tujci za Slovence vedo, da smo dobri športniki – kolesarji, plezalci, zato je dobro vedeti, kaj se denimo dogaja s Primožem Rogličem ali Janjo Garnbret.

Jure Kljajić

Poleg že naštetega je za tolmača pomembna samokritičnost – da nisi ravnodušen do rezultata svojega dela, na drugi strani pa tudi pretirano pikolovski ni dobro biti. Pomembno se je učiti iz svojih napak in sam sebi priznati, če nekaj ni šlo najbolj gladko. Večkrat se zgodi, da so za to krivi slabe delovne razmere, da recimo človeka slabo slišiš ali pa je kdo slab govorec, ki govori in nič ne pove. Moraš pa si narediti tudi debelo kožo in se znati postaviti zase, kar je predvsem pomembno pri sodnem tolmačenju, kjer te denimo odvetnik, ki seveda želi narediti vse za svojo stranko, želi pohoditi in te narediti majhnega. Gotovo moraš včasih tudi kaj požreti, iti proti sebi …«

Danes veliko ljudi zna vsaj osnove angleškega in v našem okolju tudi nemškega jezika. Zakaj je vseeno pomembno imeti tolmača na strokovnih in uradnih dogodkih?

»Ker vedno, ko govoriš v tujem jeziku, poveš tisto, kar znaš, ne tistega, kar hočeš povedati. Tako mislim jaz. In to ni dobro. Če imaš zraven tolmača, ki je profesionalec, mu pusti opravljati njegovo delo. Mnogokrat mi namreč kdo pravi, da naj tolmačim samo njega, druhih pa ni treba, da razume dovolj, nekateri celo povejo, da bodo sami povedali svoje misli tudi v tujem jeziku. Res je, da se dogodek podaljša, če imaš zraven tolmača, vendar imaš kot govorec prednost v tem, da lahko že v osnovi artikuliraš svoje misli tako, kakor hočeš, saj lahko prepustiš tolmaču, da jih on kanalizira v drugi jezik. Četudi razumeš, kaj sogovorec govori, lahko vseeno hitro pride do komunikacijskega šuma. Včasih si kot tolmač nekomu v pomoč ravno zato, ker ta delno razume jezik – razume, kar je povedal sogovorec, potem pa lahko prisluhne še tolmaču. V tem primeru ima tudi več časa, da si pripravi odgovor. V nekih strateških situacijah je to lahko velika prednost, ker čisto drugače pelješ komunikacijo.«

Osebni arhiv

Veliko delate s politiki in strokovnjaki na različnih področjih. Kaj pa »navadni smrtniki«, povprašujejo tudi oni po prevajalcih in tolmačih?

»Seveda. Veliko ljudi, ki so bili zaposleni v nemško govorečih deželah, potrebuje pomoč pri urejanju pokojnin ali dodatkov za nego, tudi pri urejanju dokumentov za delo v tujini. Pri tem gre glas od ust do ust, se mi zdi, veliko jih pride k meni v pisarno, ker jim me je priporočil neki znanec, pa tudi z zavoda za zaposlovanje, s sodišča, z občine in od drugod ljudi večkrat napotijo k meni. Vedno rade volje obrnem tudi telefon in jim pomagam, če se le da. To ni konferenčno, ni mednarodno, ni politično – je pa lokalno in tudi to rada naredim, ker sem tak človek. Dosti ljudi je izgubljenih, morda ne znajo dovolj dobro jezika in ne morejo priti do odgovorov, ki se tičejo njihovih osebnih zadev. Zato se mi zdi pomembno, da takim ljudem omogočim komunikacijo. To niso podjetja, ampak ljudje z osebnimi zgodbami.«

Skleniva z izzivi na področju prevajanja in tolmačenja. Kot na mnogih drugih področjih se tudi tukaj človeški delovni sili vse bolj ob bok postavlja umetna inteligenca. Kako vidite svoj poklic v prihodnosti?

»Odkrito rečeno, ne vem. Prevajalci strojna orodja za prevajanje uporabljamo že 20 let, zato to ni nekaj povsem novega za nas. Novo pa je to, da Googlov in drugi prevajalniki niso več predmet posmeha, kot je to bilo včasih zaradi slabih prevodov, ampak so zaradi tehnološkega razvoja, nevronskih prevajalnikov in mrež postali nekaj, kar se danes meni vseeno postavlja ob bok. Ni skrivnost, da imamo prevajalci licence za programe, ker se je povečala storilnost. Jaz danes ne morem vsega delati peš, ker bodo vsi hitrejši od mene, moram iti v korak s časom. Težavo pa vidim v pretiranem navdušenju nad ChatGPT, zato ker se je pri mnogih pojavila napačna predstava, da je prevajanje na voljo povsod, za vse in zastonj, kar pa je daleč od resnice.

Jure Kljajić

Naš teren se zelo spreminja, medtem ko sama v tem okolju, v Pomurju, nimam toliko konkurence, ker preprosto ni toliko tolmačev, imajo kolegice v Ljubljani že težave, saj pogodbe odpovedujejo dolgoletne stranke, ker so se odločile prevajati same, s pomočjo teh orodij.

Mislim, da gre vse v smer, ko bo prevajanja manj, sem pa absolutno zagovornica tega, da mora biti končni pregled in nadzor nad prevajalskim procesom človeški. Sploh na področju človekovih pravic, medicine, prava, kjer mi lahko nekdo odvzame prostost, kjer gre za neko diagnozo, so to občutljive zadeve, pri katerih gre za nianse, poleg tega vemo, da umetna inteligenca dela napake, zato tega dela ne moremo povsem prepustiti njej. Vsekakor se bomo morali prilagoditi času, delati s strojnimi prevajalniki, kot sem že povedala, če želimo delati hitro, ob tem pa je vseeno treba kritično pregledati, kaj je prevajalnik naredil.

V resnici danes ne govorimo več o prevajanju, ampak o naknadnem urejanju, pri čemer pa moraš biti več kot 100-odstotno zbran, da veš, kje je umetna inteligenca naredila napake. To pa je delo, ki je zelo naporno in zahteva veliko fokusa. Tega imam sama, ker prihajam iz generacije, ki je še veliko brala, veliko, ne vem pa, kako bo z današnjimi generacijami. Poleg tega sta slovnična in jezikovna pravilnost besedil ljudem vse manj pomembni, hitro se zadovoljijo s stvarjo rekoč 'dobro je tako, kot je'. Kar pa ni v redu! Mislim, da se je sistem vrednot spremenil, sama sem pač odraščala v drugem vrednotnem sistemu, ampak če želim preživeti, se moram nekako prilagoditi, najti nišo, kjer še lahko delam. Menim, da ta niša ostaja tolmačenje.«

Jure Kljajić