Zdenko Huzjan v dramo svojih slik vnaša dramo lastnega življenja
Razstava Vase posejano odpira prostor za osebno interpretacijo in namiguje na tisto, kar umetnost skozi čas pusti v človeku.
V prostorih Business Point ART v Murski Soboti so nedavno odprli razstavo enega vidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev Zdenka Huzjana z naslovom Vase posejano. Huzjan kot umetnik že več kot pet desetletij pomembno zaznamuje slovenski likovni prostor.
Rodil se je leta 1948 v Lendavi, po končani gimnaziji pa šolanje nadaljeval na akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani pri Gabrijelu Stupici, kasneje se je izpopolnjeval še pri Janezu Berniku. Njegovo ustvarjanje obsega slikarstvo, grafiko, kiparstvo in druga področja likovnega izražanja, pomemben del njegove poti pa je tudi pedagoško delo.
Njegov ustvarjalni opus je zaznamovan z odraščanjem v prekmurski pokrajini in s prekmurskim človekom, njegova dela izražajo globoko človeško izpovednost. Za Huzjanom je izjemno obsežna razstavna pot, saj se je skozi desetletja predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini.
Za svoje ustvarjalno delo je prejel številna pomembna priznanja, med njimi nagrado Prešernovega sklada, nagrado Riharda Jakopiča in nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo. Njegova dela so v številnih muzejskih, galerijskih ter drugih javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini.
Naslov pričujoče razstave Vase posejano odpira prostor za osebno interpretacijo in namiguje na tisto, kar umetnost skozi čas pusti v človeku – misli, občutja, spomine in vprašanja. Prav v tem se razstava dotika širšega pomena umetniškega ustvarjanja: ne le kot nečesa, kar opazujemo, temveč kot nečesa, kar nosimo s seboj.
Več o razstavi in umetniku je na odprtju povedal Robert Inhof, ki je bil tudi predlagatelj Zdenka Huzjana za nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo. To je umetnik prejel leta 2024. Inhof pa bo tudi kurator pregledne razstave Huzjanovih del v Galeriji Murska Sobota, ki jo načrtujejo čez dve leti.
Izumil človeško podobo za naš čas
Huzjan je v Murski Soboti razstavljal že večkrat. »Mislim, da me Murska Sobota spoštuje. Tukaj sem obiskoval gimnazijo in v tukajšnji knjižnici sem se prvič srečal z ruskimi futuristi, znanilci moderne umetnosti, med njimi so Majakovski, Blok in Ahmatova, in drugimi mojstri.
S tem sicer skromnim znanjem sem potem šel študirat v Ljubljano,« se spominja Huzjan, ki talent za likovno umetnost očitno nosi v genih. Slikal je že njegov oče, njegovo risbo hranijo v soboškem muzeju, kot pravi Huzjan, je bil morda še bolj nadarjen kot on sam. Likovna pedagoga sta tudi njegov brat in sin, zadnji je študiral v Benetkah in Amsterdamu, videoartist je tudi njegov nečak.
Zdenko Huzjan se, kot že omenjeno, giblje na polju med slikarstvom, kiparstvom in grafiko. Kadar nekaj začne, gre v tem do konca, pravi. Tako se je zgodilo z grafiko, saj je desetletje ustvarjal v lesorezu, a ga je nato opustil in zdaj ne posega več po njem. Podobno je bilo s kiparstvom, čeprav je pred kratkim, pove, spet gnetel glino. »Včasih se pojavi ideja, ki zahteva tudi tridimenzionalno formo, in potem se lotim kiparstva,« pove.
Osrednja tema njegovega ustvarjanja je eksistencializem, kar izražajo tudi razstavljena dela na pričujoči razstavi. Za to se je opredelil po tem, ko se je začel ukvarjati z eksistencialno filozofijo. Ta je bila moderna v 60. letih prejšnjega stoletja, eden glavnih predstavnikov te filozofije je bil Paul Sartre.
»Vsa levičarska filozofija mi je blizu, ker se ukvarja s socialnimi momenti. Je dovolj kritična, da ne pozabi na majhnega človeka, zato se v mojem delu čuti tudi veliko sočutja. Sicer pa se nikoli nisem odmaknil od teme eksistencializma. To, v kakšnem okolju odraščaš, ostane del tebe. Sam v dramo slike polagam dramo lastnega življenja oziroma lastnega telesa,« je dejal Huzjan.
Za svoje slike pravi, da potrebujejo čas, da dozorijo. »In če se to ne zgodi, če slika ne spregovori tako, kot je na začetku, potem jo je treba slikati naprej. Tiste, ki se ne dajo slikati naprej, pa tudi zavržem.«
O današnji umetnosti pravi, da je pisana in raznolika, je pa kakor na vseh drugih področjih treba biti pozoren, posebej kadar gre za neke modne trende. »Trenutno so za trg zelo zanimivi afriški slikarji. Dejstvo je, da umetnost danes ne more brez trga, tako kot brez trga ne more nobena druga dejavnost. V Sloveniji pa trga ni. Sicer se nekateri galeristi trudijo ustvarjati vsaj neki približno preživetveni trg, ampak to gre zelo počasi. Tako da smo odvisni od ljubiteljev umetnosti, ki jih je treba spoštovati.«
Ob koncu pogovora je navedel še pomembno misel – da umetnost nikoli nikomur ni delala škode, razen če ni bila pod okriljem neke ideologije. Sicer pa umetnost pomaga preživeti.
»Po koncu druge svetovne vojne, posebej ko so Američani uničili Hirošimo in Nagasaki z atomskimi bombami, se je ideal človeka kot nekaj posebnega razblinil, človek ni bil več središče sveta, ampak je postal samo del sveta, zato mu je bilo treba izumiti novo podobo. In ravno iz tega izhajam pri svojem ustvarjanju. Moja figura ima skrčene noge, to pomeni, da je negotova, da je v stalni nevarnosti. To figuro sem izbral, izumil sem to človeško podobo za ta čas.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.