Kolumna: Leta nas nedvomno spremenijo, če ne po videzu, pa drugače
Čeprav se na videz res nismo veliko spremenili, seveda smo dobili kakšno gubico, pridelali kilogram ali ga izgubili, se v sebi nedvomno smo.
Prvič po koncu srednješolskega izobraževanja smo se nedavno tedna sestali z nekdanjimi sošolci. Imeli smo pravo uradno srečanje po 15 letih od mature. Prišla nas je večina, lepo se je bilo srečati z znanimi obrazi, udeležila pa se ga je tudi naša razredničarka. Večkrat je ponovila, da smo še vedno videti enako kot v srednji šoli, da se nismo nič postarali, le moški da imajo malo več kocin na obrazu.
Pogovarjali smo se o naših življenjih, karierah, hitro pa obudili tudi kakšen spomin na obdobje srednješolskih dni. Čeprav je marsikateri spomin živ in se zdi, kot bi bilo včeraj, se po drugi strani petnajst let sliši že kar veliko. Ker tudi v Vestniku večkrat objavljamo prispevke o obletnicah mature in tovrstnih srečanjih generacij, se mi je vedno zdelo zanimivo, kako sogovorniki navajajo, da so se z nekdanjimi sošolci spominjali anekdot, kaj vse so ušpičili, kako so se imeli ... Vedno mi je bilo fascinantno, kako se lahko nekdo po 50 letih ali še več vsega tega spomni. Kajti vmes se zgodi veliko življenja, ki prinese vse polno novih spominov.
Toda med kramljanjem sem ugotovila, da se vsi ti spomini hitro prikradejo nazaj v misli. Pa si jih morda sploh ne želiš priklicati. Slišiš nekaj, kar ti zveni znano, in se avtomatsko spomniš. V kateri učilnici si preživel največ ur, kateri predmet smo prvič skupinsko »špricali«, kaj se je komu dogodilo na maturantskem izletu in podobno. Kar tako, brez posebnega naprezanja. Ker nedvomno poznate občutek, ko hočete na silo nekaj priklicati v misli, pa ne gre in ne gre. Ne moreš ugotoviti določenega imena, na primer profesorjev na fakulteti, izletniške točke, ki si jo obiskal v osnovni šoli ...
Čeprav smo si na srečanju priznavali, da se na videz res nismo veliko spremenili, seveda smo dobili kakšno gubico, pridelali kilogram ali ga izgubili, preživeli marsikatero izkušnjo in preizkušnjo, pa se v sebi nedvomno smo. Če že ne vsi in na veliko, pa vsaj nekateri. To vidim že po sebi. V srednji šoli bi nedvomno na veliko razmišljala, če bi se udeležila takšnega ali podobnega srečanja. Letos pa nisem, kar hitro po prejemu vabila je padla odločitev. Včasih sem bila bolj zadržana, manj zgovorna, sramežljiva. Ne rečem, da to sploh več ne drži, ampak v življenju se spremenimo. V mojem konkretnem primeru je treba večkrat kaj vprašati, tam, kjer sicer ne bi, se oglasiti med množico in stopiti v ospredje, čeprav raje ne bi in podobno. In tako na neki način premagujemo manjše ali večje strahove. Nekaterih se zavedamo, drugih malo manj, so pa prisotni, če človek le ni takšen flegmatik, da večji ne bi mogel biti. S potjo življenja tako premagujemo svoje majhne strahove. Na neki način smo v to prisiljeni, saj sicer ne moremo opraviti delovnih nalog, zadovoljiti pričakovanj, ki se od nas pričakujejo.
Ampak tako kot mi po več letih nismo enaki, tudi premagovanje strahov ni enako. V nekaterih primerih si v to prisiljen, v drugih se na vse kremplje upiraš. Ni ti toliko pomembno, da neki strah premagaš, ampak ga raje trpiš in samo v glavi predeluješ misli, kako boš reagiral, če naletiš na tisto nekaj. Moj veeeelik strah so kače in že misel na to, da lahko kje nanjo naletim, je grozna. Kar zmrazi me. Ko se je poleti na bloku ob zgradbi, v kateri imamo pisarne, pojavil napis Pozor, kača, sem bila precej panična. Kar dolgo nisem uporabljala zadnjega vhoda v zgradbo, ker je bil v bližini napis, pa še sedaj, po nekaj mesecih, ko sem se opogumila za uporabo zadnjih vrat, najprej z veliko pozornostjo od daleč pogledam, ali bi morebiti kje kaj zasledila. Ko je bil pred kratkim na fasadi spet nalepljen listek (na katerem je zapisano nekaj o odpadkih), sem spet trznila.
Potrebe po tem, da bi premagala to fobijo, ne čutim, in če bi me nekdo v to želel prisiliti, bi verjetno prej pobegnila. Raje kot da vidim ali se dotaknem te živali, hitro tečem čez travnik z visoko travo, da ne vidim, kaj je spodaj, podaljšam pot in se izognem območjem, kjer so potencialne možnosti, da jih srečam. Je pa pri mojem strahu tako, da se vedno želim informirati o tej »nevarnosti«. Zato kliknem na spletne članke, kjer piše, kam vse so se zavlekle (fotografije si ob tem pač prekrijem z listom papirja) in kaj se je kje zgodilo. Da sem pripravljena. Pa čeprav me bližnji takrat sprašujejo, zakaj to gledam in zakaj si to delam. Ravno zato, da potem vem. Pa čeprav mi misli v glavi potem preveč švigajo in predelujem scenarije. Toda hej, nikoli ne smemo reči nikoli, kdo ve, morda pa bo tudi glede tega čez petnajst let drugače. Ampak močno dvomim.
E-novice · Pomurje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se