Nataša Juhnov

Pred dnevi sem naletela na kratek videoposnetek nekega tujega vplivneža, v katerem je bilo v nekaj sekundah predstavljenih nekaj najlepših oziroma najbolj fotogeničnih kotičkov Slovenije, vse od morja do gora. Pod objavo se je nato zvrstilo na stotine komentarjev, v katerih ni manjkalo navdušenja ljudi z vseh koncev sveta nad našimi naravnimi lepotami, večina pa jih je napisala tudi, da bodo Slovenijo sedaj nedvomno dali na svoj seznam držav, ki jih morajo obiskati – najverjetneje že kar v naslednjem letu. Med vsemi temi navdušenimi komentarji pa se je tu in tam znašel komentar kakšnega Slovenca, kjer je večina napisala: »Don't come.« (Ne prihajajte.)

Jure Kljajić

Priznam, prav ta stavek se pogosto utrne tudi meni, ko naletim na razne fotografije in posnetke lepot naše države, ki jih širijo različni ljudje po družbenih omrežjih. A preden se bo kdo, ki živi od turizma, začel zgražati, poglejmo širšo sliko. Še nedavno so bile na družbenih omrežjih take objave le iz večjih držav in znanih mest – Italije, Francije, Londona, New Yorka in tudi iz nam bolj eksotičnih azijskih in afriških držav, ki so v teh letih postale želene destinacije dopustovanja za marsikoga. Tudi sama pogosto spremljam tovrstne objave in si zamišljam, kako lepo bi bilo vse to enkrat videti. Navsezadnje lahko te objave popotniku pomagajo, da si oblikuje načrt vsega, kar je mogoče ali kar si želi ogledati na posamezni destinaciji. In ja, tudi jaz sem med temi, ki pred odhodom na dopust prečešejo splet, da najdejo znane in tudi tiste manj znane kotičke destinacije, kamor potujejo. V tem pogledu je to nedvomno prednost, sploh če si na potovanju časovno omejen.

Freepik

A hkrati se vse bolj zavedam škodljivosti turizma – množičnega turizma, ki na nekaterih destinacijah počasi že uničuje vse. Naravo, mesta, tudi lokalne skupnosti, na dolgi rok pa lahko uniči tudi tradicijo nekega naroda. Svoj zadnji dopust sem preživela v Kaprunu v Avstriji. Alpsko mestece, po številu prebivalcev za dve Kranjski Gori, je v zadnjih letih očitno postalo priljubljena turistična destinacija zlasti Arabcev z Bližnjega vzhoda. Ponudba se je skoraj popolnoma prilagodila njim, v hotelih boste našli hrano z oznako halal, arabščina se pojavlja v menijih, nekateri hoteli imajo celo posebna nadstropja ali vile, kjer se spoštuje več zasebnosti. Kot lahko izvemo na spletu, je to posledica večletne aktivne promocije te destinacije na Bližnjem vzhodu. Vse lepo in prav, vendar je ob kopici turistov veliko prebivalcev bližnjevzhodnih držav tukaj očitno našlo svoj drugi dom, kar v praksi pomeni, da so domala vse trgovine z živili in tudi lepo število gostiln povsem v njihovi domeni. To tudi pomeni, da boste ob sprehodu skozi Kaprun naleteli na nemalo javnih napisov v arabščini. V duhu današnje Evrope torej – »dobrodošli tujci, klanjamo se vam« in »razprodajamo vrednote naše celine hitreje kot sveže žemljice«.

profiedia

S podobnimi težavami se srečuje tudi Praga. Če se sprehodite po glavnih ulicah starega dela mesta, se boste na vrhuncu sezone komaj prebijali skozi množice. In če ste sanjali o popolni fotografiji znamenitega Karlovega mostu, se od nje kar poslovite, saj se tudi tam ni mogoče normalno sprehajati (razen ob zelo zgodnjih jutranjih ali zelo poznih večernih urah). Kot drugo pa vas lahko povsem zaslepijo neonski napisi salonov tajskih masaž, trgovin z marihuano ali trgovin s plastičnimi račkami – z vsem, kar niti približno ne predstavlja ne Prage ne Češke. Namesto na pristen češki golaž boste pogosto naleteli na neke slabe približke po enormnih cenah in ne – trdelnik, ki ga prodajajo na vsakem koraku, ni tradicionalno češko pecivo. Na tem seznamu je seveda še ogromno krajev in držav, omenimo samo Benetke, kjer tudi nedavno uvedena dnevna vstopnina ne ustavlja množičnega obiska, ali pa Dubrovnik, ki prav tako izgublja svoj čar zaradi trum, ki se dnevno valijo skozenj.

Naše najbolj priljubljene turistične destinacije, kot so Bled, Kranjska Gora in Portorož, ne zaostajajo veliko za vsemi naštetimi. Žal je verjetno samo vprašanje časa, kdaj se bo k nam zgrnilo še več tujih turistov, ki bodo za dobro fotografijo šli čez trupla – čez vsa pravila o spoštovanju narave, čez omejitve, ki morda obstajajo zaradi kakšnih nevarnosti, in čez dejstvo, da na destinaciji živijo tudi domačini, ki res ne želijo, da vsak dan nekdo pusti avto na njihovem dvorišču.

Jure Kljajić

V zadnjih letih je trend postala tudi hoja v hribe, medtem ko so še nedavno tiste, ki so šli v gore namesto na morje, gledali postrani. Tako je sploh na nižje ležečih vrhovih in planinskih kočah čedalje več turistov, ki lezejo gor predvsem zaradi dobre hrane in selfijev. Osvojiti Triglav je postala domala želja vsakega Slovenca, zato se poleti na vrh vijejo kolone tudi tistih osebkov, ki jih sicer ne vidiš niti na sprehodu s psom. Ob tem da marsikdo ni primerno opremljen in preceni svoje fizične sposobnosti, s čimer ogroža tako sebe kot druge. Pri vsem tem je sicer pozitivno nekaj – če so Avstrijci naredili napako in praktično na vsak hribček speljali gondole (kar pomeni, da lahko pride gor toliko več ljudi), se pomanjkanje denarnih sredstev pri nas v tem primeru izkazuje kot zelo dobrodošlo. Za vse tiste, ki gredo v gore po razglede in ljubi mir.

Vanesa Jaušovec

Ne želim, da se ta zapis bere kot izpad neke frustrirane patriotke, ki odganja vse, kar je tuje, ker to pač nisem. Pa vendar bi se morali tisti, ki soustvarjajo slovenski turizem, vprašati, kam pravzaprav želimo, da se ta razvija. Naša dežela je majhna in nas, Slovencev, je malo, to pomeni, da so naše kapacitete v vseh pogledih omejene. Že res, da lahko turizem v blagajne nakaplja kar lepo vsoto denarja in ta nikomur ne smrdi. Vprašanje pa je, ali se bomo znali še pravi čas obrzdati in si postaviti realne cilje ter omejitve. Ali pa nas bo, nasprotno, pohlep po vedno več pripeljal do tega, da bo vse, kar nas danes obdaja in kar je ne nazadnje tudi naš ponos, zgolj še lepa kulisa na fotografijah množice turistov.

Nataša Juhnov