Pixabay.com

Z odraslostjo, še bolj pa s tem, ko se redno zaposlimo, se zdi, da čas začne teči hitreje. En dan je ponedeljek, naslednji je že petek, konci tedni pa tako ali tako minejo s svetlobno hitrostjo, sploh če opravljamo takšno službo, da so tudi sobote ali nedelje delovne. Nedavno smo se s sodelavci sicer bolj v šali pogovarjali, da pri nas tedne štejemo nekoliko drugače kot večina, od četrtka do četrtka. Takrat namreč izhaja naš časopis, to pa pomeni, da iz tedna v teden lovimo roke za oddajo prispevkov, še bolj pa lovimo sogovornike. Pričujoča številka pomurskega tednika je tako že štirideseta v letu, do konca leta vas bomo s svežimi, zanimivimi, predvsem pa kredibilnimi vsebinami obiskali le še nekaj več kot desetkrat. Seveda to ne pomeni konca, zdaleč od tega, že prvi teden januarja bomo v vaše domove ponovno dostavili novo izdajo časopisa, vmes pa vse dni skrbeli za bogate in pestre vsebine tudi na našem spletu.

Ob pisanju tega zapisa se mi v spomin prikradejo številne teme, o katerih smo letos že poročali. Če pogledam s te plati, se zdi, kot da se je neka stvar dogajala pred več leti in ne šele pred nekaj tedni ali meseci, čas enega leta pa tako dobi nekoliko drugačen, predvsem pa veliko daljši prizvok. Že če sodim po našem časopisu, je življenje v pokrajini ob Muri, pa tudi drugod, res pestro, polno takšnih in drugačnih pripetljajev, zabavnih in žalostnih dogodkov, čudovitih in težkih zgodb.

Kljub temu se vseeno vračam k prvi misli, da čas teče vedno hitreje. Za to smo krivi sami kot družba. Vse bi radi takoj, in če je možno, že včeraj, ne šele danes ali jutri. Vedno moramo biti dosegljivi, vedno skočiti, ko se nekomu zazdi, vedno končati samo še tisto eno stvar, ki bi morda lahko počakala do jutri. Drznem si reči, da nas to kot družbo ubija, predvsem pa ubija tiste tradicionalne vrednote, ki so nekoč nekaj pomenile – prijaznost, strpnost, sočutje, gostoljubnost, zdravo in primerno komunikacijo, čas, ki smo ga namenili drugim. K temu razmišljanju me je spodbudilo več stvari, bi pa vseeno izpostavila eno, ki mi gre čedalje bolj na živce. To je tista potrošniška zblaznelost, ki se še bolj konkretno kaže predvsem pred prazniki in ki me napeljuje k vprašanju, kje za vraga smo izgubili kompas.

Profimedia

Od kdaj je noč čarovnic, ki je tako ali tako uvožen praznik, julija? Od kdaj praznujemo božične praznike že sredi poletja? Od kdaj imamo pust decembra? Se je že kdaj zgodilo, da smo barvali pirhe in nesli velikonočne dobrote k blagoslovu takoj ob vstopu v novo leto? Ne zdi se mi namreč naravno, še manj pa normalno, da nas trgovski centri že sredi poletja posiljujejo z božičnimi okraski, ko jih bodo umaknili s polic, bodo kaj kmalu sledili izdelki za pust in veliko noč. Povsem jasno mi je, da smo za to krivi sami, ker po tem povprašujemo in to kupujemo. Mi pa nikoli ne bo zares jasno, kdaj je do takšnih preobratov prišlo, kakor mi ne bo jasno niti, zakaj postaviti božično drevo že sredi novembra in ga nato že 2. januarja razdreti. Je potem res to čar praznikov, ko naj bi čas preživeli z družino, v krogu najdražjih, se vsaj za tistih nekaj dni ustavili od vse ihte, ki smo ji priča celo leto? Seveda smo potem tisti iz peščice, ki božično drevo postavljamo na božični večer, najmanj čudni. Pa veste kaj, povsem vseeno mi je. Še prehitro se namreč ob kakšni nezgodi ali bolezni zavemo, kako minljivi in nadomestljivi smo ter da ni vse v hitenju, potrošništvu, ugajanju. Čas je namreč relativen, kar spoznavamo tudi v takšnih primerih. Težko pa to rečemo za človeško (ne)umnost.