Profimedia

Zdi se mi, da je bilo pred kratkim, a v resnici sem s skupino starejših občanov iz okolice Maribora o odpadkih debatirala že v predkoronskem času. Kako čas beži in kako nas je epidemija zaznamovala, da o njej razmišljamo kot o časovnem mejniku v slogu pred Kristusom in po Kristusu, pred osamosvojitvijo in po njej, potem pa takih pomembnih dogodkov najbrž že zmanjka. Nedvomno je pretresla tudi naša trajnostna prepričanja, a vrnimo se v čas 'pred'. 

Beseda je v družbi uporabnikov medgeneracijskega centra nanesla tudi na ponovno uporabo, ki sama po sebi implicira interakcijo med vsaj dvema osebama. Nekdo od nekoga nekaj kupi, si izposodi ali mu je podarjeno. Predvidevala sem, da med največjimi zero waste strokovnjaki v praksi, ljudmi z življenjsko kilometrino in tistimi, ki niso izolirani v večstanovanjskih stavbah, ponovna uporaba še posebej živi. No, to je bil račun brez krčmarja. Pa čeprav sebe kot članico ekipe prve slovenske zero waste kavarne, kjer ponovna uporaba skoraj kriči iz naše opreme, dojemam kot neke vrste krčmarico. Na vprašanje, ali si na vasi še kaj posojajo (recimo orodje) med sosedi, sem prejela zgrožen odziv. »Ni govora«, so me poučili sivolasi debaterji. »Sosed mi je že pokvaril kosilnico,« je bila razlaga, ki je sledila ogorčenju. In tako je ponovna uporaba nekaj, kar moramo očitno iskati še daleč pred koronskim časom. 

Profimedia

Kdaj smo postali tako individualizirani? Že takoj po Kristusu, morda po osamosvojitvi, po koroni pa še bolj? Kadar koli že je do tega prišlo, pomeni veliko oviro trajnostnim prizadevanjem. Res je, da vsaka kaplja v morje šteje, a brez skupnosti, ki bi ustvarila pravi val sprememb, ni nič. Po slovarski razlagi je skupnost sestavljena iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji. Skupnost, ki ima za cilj manj odpadkov in bolj trajnostno ravnanje, si deli presežke hrane, izposoja orodje in pomaga z znanjem, ko je npr. treba popraviti kolo ali zakrpati hlače. Se sliši znano? Tako so živeli nekoč, ko druge izbire ni bilo. Danes pa imamo izbiro, a se raje kot za delovanje v skupnosti odločamo za individualizirano potrošniško delovanje po načelu Kupi, uporabi, zavrzi. 

Boštjan Selinšek

Danes, ko je sosed sosedu tujec, konkurent ali nadloga, je težko vzpostavljati skupnosti, kot so bile nekoč, ko so povezovale ljudi. Obstajajo pa drugi sodobni mehanizmi spodbujanja ponovne uporabe. Trgovine z izdelki iz druge roke, izmenjevalnice oblačil, knjižnice reči, centri souporabe, spletni izmenjevalni in prodajni portali, takšne in drugačne delavnice. Ekologi brez meja vse to že več let povezujemo v Festival ponovne uporabe, ki kroži po Sloveniji. Letos se bo karavana gonilnih sil na tem področju ustavila 23. avgusta v Zdraviliškem parku na Bledu. Ponovno bomo gradili priložnostno skupnost, za katero upamo, da bo seme povezovanja prenesla tudi v svoja okolja in bo stopila skupaj ob izzivih, večjih od vsakodnevne menjave dobrin. Pa čeprav je ravno razmislek o tem, kako in kaj nakupujemo, ključen tudi za bolj pereča sistemska vprašanja, kot je gradnja sežigalnic, o čemer bo beseda nedvomno tekla v enem od mojih naslednjih zapisov. Po podatkih Evropske okoljske agencije znaša povprečna letna ponovna uporaba družinskih predmetov v EU le 13 kilogramov na prebivalca — v najboljšem primeru pa doseže do 56 kilogramov.

Ognjeni petelini, E. K. Gegič

Vabljeni na Bled, vabljeni v kotičke ponovne uporabe, predvsem pa vabljeni, da potrkate na svojo vest in na vrata svojega soseda s pecivom, ki ga sami ne morete pojesti, ter brez sramu in strahu povprašate za kosilnico. Ali pa še bolje – naredite prvi korak in v soseski organizirajte garažno razprodajo, v bloku nastavite stvari, ki jih ne potrebujete več, ali pa obesite na oglasno desko seznam, kaj zanimivega imate na voljo za izposojo. Zakaj ne bi (iz)posodili izvijača, vrtnega vozička ali celo aparata za peko vafljev? Morda bo res kdaj treba prestopiti lastni prag in ego. V svetu, kjer lahko v minuti naročimo skoraj vse na dom, je skoraj revolucionarno, če si vzamemo minuto več in potrkamo pri sosedu.