Jure Kljajić

Janez Kozinc je sredi septembra uradno postal tretji škof v Škofiji Murska Sobota, ki bo v naslednjem letu zaznamovala dvajset let delovanja. V Pomurje je prišel iz celjske škofije, kjer je bil zelo priljubljen med verniki, mladimi in starejšimi, z njimi je zelo rad navezoval stike, jih spoznaval in jim pomagal. Soboško škofijo, ljudi, župnije je šele začel spoznavati, prav tako vodenje in delovanje verske institucije na višji ravni, kot je bil vajen. S škofom smo se pogovarjali o njegovi viziji dela, spremembah v Cerkvi, spoprijemanju z upadanjem verske prakse in drugih aktualnih tematikah, in če potegnemo črto, rešitev za skoraj vse vidi v dveh stvareh – veri in medčloveških odnosih.

Od škofovskega posvečenja v Črenšovcih je minilo mesec dni, v preteklih dneh ste s predhodnikom Petrom Štumpfom opravili še prevzem poslov. Kakšni so sedaj prvi vtisi, zadolžitve? 
»Vse je še zelo novo, ni še stalnosti, da bi natančno vedel, kaj vse bo treba, kaj kdaj pride na vrsto. Duhovniki mi pomagajo, me o čem poučijo. Seveda poznam, kako je treba voditi mašo in liturgične zadeve, na kaj je treba biti pozoren pri upravnih stvareh, pa se še učim. Zadnje dni me je spremljala tudi bolezen, tako da sem imel le en efektivni teden, ampak verjamem, da bo sčasoma vse lažje.«

Foto: Vanesa Jaušovec

Ste najmlajši med slovenskimi katoliškimi škofi. Da vam je bila dodeljena ta funkcija, je verjetno velika potrditev preteklega dela. Ste si kdaj zamišljali, da boste nekoč škof?

»Na neki način verjetno res, ampak po drugi strani mislim, da je bil to bolj božji načrt kot zgolj človeške zasluge in ocenjevanje, kako je kdo delal in kdo je bil boljši. Prepričan sem, da je veliko duhovnikov v svojem pastoralnem delu v medčloveških odnosih spretnejših od mene. Zamišljal pa si nikoli nisem, da bi bil škof. Tisti, ki me poznajo, vedo, kaj so bile moje sanje. Za duhovnika sem šel, da bom enkrat lahko župnik na fari, morda tudi kaplan, kar sem bil zelo rad. Je pa kasneje lažje biti župnik, ker imaš lahko svojo vizijo, vidiš, kako bi lahko župnija funkcionirala. Moram priznati, da sem imel srečo, ker sem imel kot kaplan dobre župnike ter dovolj proste roke, da sem lahko delal in razvijal stvari.«

· Novice

Foto: Škofija Murska Sobota uradno dobila tretjega škofa

Za duhovniški poklic ste se odločili, ko ste že končali doktorski študij kemije. Kako se je zgodil božji klic?

»Doktoriral sem leta 2005, leto pozneje pa uradno zapustil podjetje, v katerem sem bil zaposlen. Veste, kako je, ko se človek zaljubi, navduši nad eno osebo, misli nanjo zjutraj, opoldne, zvečer. Seveda vmes pride faza, ko malo pozabiš, ampak ta klic je nekaj, česar ne moreš pozabiti. Vedno je v glavi, pride spontano in srce kar samo govori. Bog lahko kristjana ali poklicanega kandidata sreča na tak način ali kako drugače. Nekateri imajo razsvetljenje, že od malega mašujejo z albert keksi, druge pa sreča na tak način, da nam v srcu ne da miru. Lahko ste gotovi, da sem naredil vse, da bi ta glas utišal. Nemogoče. Lahko bi delal drugače, zamenjal službo, zidal hišo, šel proti zakonskemu življenju, glas bi ostajal. Skušal sem se odločiti po svoje, ampak je bil klic premočan, zato sem bil iskren do sebe in si priznal, Janez, hočeš nočeš, tebe v to vleče. In ne bi bil miren, če ne bi vsaj poskusil.« 

Na posvečenju so vam vsi govorniki namenili lepe besede in spodbudne želje. Ste kakšnega škofa morda sami prosili za nasvete?
»Verjetno sem največ nasvetov dobil od svojega predhodnika Petra Štumpfa, pa od Maksimiljana Matjaža, dobre spodbude prejemam tudi od drugih. Dali so mi vedeti, da bodo z menoj tudi v težkih trenutkih, ki gotovo pridejo.«

Jure Kljajić

Koliko vam je doslej uspelo spoznati soboško škofijo? V nekaterih župnijah ste že bili. Jih nameravate v vašem mandatu obiskati prav vse? 
»Prav veliko napredka še ni (smeh). Znam se malo bolj orientirati. Škofijo malo že poznam, sem bil na kakšni slovesnosti in se zapeljal skozi kraje. Mislim, da bo potrebno vsaj eno leto, da bom lahko rekel, da sem tu domač. Spoznavam pa, kako ljudje tu razmišljajo, kakšne so njihove značajske značilnosti, da živijo drugače kot na drugem koncu Slovenije ... Obiskal sem že Župnijo Kuzma (minulo nedeljo tudi Župnijo Sv. Jurij, op. p.), maševal v soboški stolnici, medtem ko sem moral birmo v Gornji Radgoni zaradi bolezni odpovedati. V prvem letu imam željo obiskati vse duhovnike, posledično tudi župnije, da mi pokažejo tamkajšnje cerkve. Kakšen izlet sem naredil tudi sam, kakšnega duhovnika sem našel, kakšnega ne, cerkev pa sem vedno našel odprto.«

Kakšni so vaši glavni cilji pri vodenju škofije? 
»Z izdelano vizijo ne moreš samo priti, če razmer ne poznaš. Jaz prihajam najprej z neko svobodo, želim biti svoboden, poslušati, gledati, biti pozoren, potem pa videti, kje lahko duhovnikom pomagam, jih podprem, da bi še učinkoviteje ali z večjim veseljem oznanjevali evangelij. Prva stvar je, da bi skupaj z njimi načrtovali, spoznali, kje smo in kje še lahko naredimo kakšno stvar, da bi ljudje lažje srečali Kristusa. Prek naše človečnosti, medsebojnih odnosov. Naj omenim, da smo že začeli pripravljati dvajsetletnico škofije, ki smo jo prepoznali kot priložnost, da damo spodbudo naši veri. Po dveh desetletjih se lahko ozremo nazaj in vidimo, kje nas je Bog spremljal, in da četudi mogoče vidimo, da potek pri kakšni stvari ne pelje vedno v nebesa, zaupamo, da ima Bog za vsem načrt.«

Rok Horvat

Bi rekli, da mora iti danes Cerkev bolj v koraku s časom, se pri posameznih vprašanjih nekoliko prilagoditi?

»Moto Cerkve je, da se stalno spreminja. Dobro pa je vedeti dve stvari. Najprej, da to ne pomeni, da mi spreminjamo nauk, ker, kar je božje pravnega, ostane. Včasih se kaj spremeni, denimo cerkvene zapovedi so se, zakoni cerkvenega prava glede na aktualne odgovore, ki jih Cerkev potrebuje. Kar pa se mi zdi potrebno in se tudi dogaja, je to, da gre Cerkev v prilagoditev načina oznanjevanja. Da bo bolj slišana. Če bi govoril v jeziku blaženega Antona Martina Slomška, bi bilo to nekaj historičnega, zanimivega, težko pa bi koga nagovoril. Danes moramo poiskati druge načine, kako bomo lahko v današnjo kulturo dali seme božje besede. Ker če razlagam evangelij na način, ki je svetu popolnoma nerazumljiv, bodo verjetno zdržali do konca maše iz vljudnosti, učinka pa ne bo velikega. Ljudi moramo srečati tam, kjer so, ne tam, kjer bi mi želeli, da bi bili. Kristus je tudi prišel med ljudi, pa ni govoril: 'Tisti, ki najbolj popolno živite, pridite sem, jaz ne bom stopil do drugih, ne bom šel k njihovi mizi, ne bom se družil z grešniki.' Ne, šel je prav tja, govoril tako, da so razumeli, uporabljal je prilike, da bi videli duhovno skrivnost.«

Katere spremembe bi si vi želeli oziroma bi jih podprli?
»Da bi bilo manj birokracije in tistega, 'treba je'. Škof je vabljen na razne dogodke, kar je lepo, počutiš se sprejetega, ampak če bi se želel odzvati na vse, ne bi mogel opravljati svojega poslanstva, oznanjati evangelija. Priznam, da mi je še malo bližje oblika dela, ki sem je bil vajen zadnjih petnajst let. Če pa bi lahko kaj več spremenil in imel veliko moč pri Bogu Očetu, bi mu dejal, naj nam pošlje nekaj duhovnih poklicev. Dobrih, močnih, zagnanih ter naj ohrani zdravje starejših duhovnikov, ki so s prehojeno potjo že pridobili modrost. Naj nas spremljajo in podprejo v iskanju, če bomo kdaj zgrešili.«

Jure Kljajić

Omenili ste pomanjkanje duhovnih poklicev, v soboški škofiji je to kar opazno. 
»Res je. Zadnjo novo mašo je imel Aljaž Baša in od takrat je minilo že nekaj let. Jaz nikoli ne bom nehal prositi in navduševati za duhovne poklice. Jezus je vedno rekel, prosite in boste prejeli. V Cerkvi nikoli ni bilo toliko duhovnikov, da bi jih bilo dovolj. Župnije kar kričijo, tudi manjše, da bi z veseljem sprejele duhovnika. Na primer Bakovci in Tišina, Kuzma, Jurij, ..., kjer so imeli duhovnika. V takih farah bi bilo lepo, če bi bili duhovniki prisotni in bi s tistega mesta pasli božje ljudstvo. Pomanjkanje namreč vpliva na manjše število maš, predvsem pa na versko življenje, saj je drugače, ko je duhovnik prisoten. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na redovnice, ki jih tudi primanjkuje.«

Tudi o upadanju števila vernikov je v zadnjem času precej govora. Črenšovski duhovnik Zoran Car se je v neki publikaciji zelo povedno izrazil in uporabil besedno zvezo verska pozeba. Kako se lahko Cerkev spoprime s tem? 
»Jaz težko sodim, kdo je res veren in kdo ne. Gospod Car je verjetno mislil v smislu verske prakse, ki se da meriti. Če nekdo prakticira vero, pričakujemo, da je navzoč pri evharistiji, dejaven v župniji ... Potem lahko rečemo, da nekdo verjame v Kristusa in si upa živeti po božjem nauku. Če pogledamo samo zunanja znamenja, pa se strinjam, da ljudje manj prakticirajo vero in da je prišlo do upada. Kako jih ponovno navdušiti za izkazovanje vere? Mislim, da drugače kakor z medsebojnimi odnosi, ki jih bomo pletli med seboj, ne bo šlo. Ravno prebiram knjigo, ki govori o podobnem problemu med mladimi. Avtor piše, da je imel velike množice mladih, ki so iz tedna v teden poslušali, ko so šli na fakulteto, pa jih je od 75 praktikantov vere ostalo le deset. Ugotovil je, da je imel s temi veliko več osebnega stika. In tudi med ljudmi drugače ne bo šlo. 

Jure Kljajić

Tudi družinska kateheza je enaka zadeva, verouk, razne majhne zadeve. Zame je bilo za voditelja pomembno poznati starše. Otroci imajo animatorje, moj prvi cilj pa je bil biti v stiku s starši, z njimi spregovoriti, poznati njihova imena, vsakdan ... To da ljudem zavest Cerkve, počutijo se sprejeti. Zato zdaj čutim velik primanjkljaj, naj mi ljudje ne zamerijo, rad bi jih poznal, ko jih nagovarjam. Kjer sem služboval nazadnje, sem imel privilegij, da sem poznal vernike. Takrat je čisto drugače, poslušajo te, ti veš, s kakšnimi stiskami, radostmi se soočajo, in z vsem tem z njimi vzpostavljaš odnos in jih nosiš s seboj.«

Jure Kljajić

Vaš predhodnik Peter Štumpf je sprožil precej burnih odzivov, ko se je odločil, da pri birmi več ne bo botrov. Bo tako tudi pod vašim škofovanjem?
»Jaz nisem tisti, ki bo rekel, botri bodo ali botri ne bodo. Z duhovniki smo se dogovorili, da bomo letošnje leto dokončali pod pogoji, ki so si jih duhovniki zastavili skupaj s škofom Petrom, nato pa bomo preverili. Vsaka stvar, ki se uvaja, je gotovo z nekimi argumenti, razlogi. Pri vsaki stvari v Cerkvi je tako, da je treba preveriti, ali smo dosegli večjo moč oznanjevanja ali se nam je zaradi tega zmanjšala. Dali bomo na tehtnico, in če se bo izkazalo, da smo malo zgrešili, bomo to korigirali in z duhovniki dosegli konsenz. Birma ni ključna stvar v našem oznanjevanju in malo mi je žal, da se je iz tega naredil tak halo. Vedno, ko pride do kakšne spremembe, se nekateri ljudje uprejo. Noben sistem ni ravnilo za vse. V Cerkvi pa smo lahko tako svobodni, da če nekdo otroke pripravi na birmo v petem razredu, bo v petem razredu, če pa vidim, da je drugače, se bomo pogovorili. Danes smo v Cerkvi povabljeni k iskanju načina.« 

· Politika

(ŽUPNIJA BELTINCI) K birmovalcu jih ne bodo pospremili botri, ker jih večina ne ustreza pogojem Katoliške cerkve

V minulih letih je bilo v regiji veliko ekumenskega sodelovanja. Kako nameravate sodelovati z voditelji drugih verskih skupnosti?
»Vesel sem, da so prišli na moje posvečenje. Dobil sem tudi topel sprejem evangeličanskega škofa Leona Novaka. Imel sem le še en efektivni teden, ampak prepričan sem, da bo prišel čas, ko se bomo usedli ob kavi in se pogovorili. Najprej je treba kup stvari na škofiji potisniti naprej, da bo potem več časa za druženje. Čeprav se na človeški ravni še ne srečujemo, pa sem prepričan, da nas stalno povezujeta božja beseda in molitev.«

Rok Horvat

Kako ste s sodobnimi tehnologijami? Ste prisotni na kakšnih družbenih omrežjih, morda prek njih sporočate kaj o veri?
»Sodelavci me spodbujajo, da bi kakšno stvar objavil na youtubu, ampak nimam še toliko časa. Imamo pa v ekipi ljudi, ki skrbijo za ažurnost naše spletne strani. Drugače pa razen facebooka, na katerem že dolgo nisem bil prisoten, ne uporabljam aplikacij za tovrstne objave.«

Imate pa verjetno kakšne hobije?
»Imam jih, ampak sedaj ni ravno časa zanje (smeh). Ob abrahamu vsi rečejo, da se zdravje malo sesuje, in se je res. Rad sem kolesaril, tekel, hodil v hribe, rekreativno igral nogomet. Petje mi je bilo velik hobi, ampak v zboru ne morem peti, ker sem navadno solist in se moram pripraviti na to. Ko imam čas, pa zelo rad berem.«

Bi ob koncu našim bralcem namenili kakšno sporočilo?
»V časih, ko je mir v svetu in v naših srcih krhek, je dobro, da se mi, ki smo verni, priporočamo Bogu. Ljudem, ki ne poznajo Boga, pa bi položil na srce, naj si prizadevajo za mirne odločitve. Želim si, da bi živeli v sožitju, mirno reševali konflikte in se ne dali zapeljati agresiji. Če morajo ljudje sprostiti svojo jezo, naj gredo ven, na zrak, naj naredijo kaj za svoje telo, tudi duša bo tedaj bolj uživala. Ne takrat sesti pred računalnik ali televizijo. Časi so napeti, zavedam se, zato je treba poiskati način, kako najti mir svojega srca.«