Ines Baler

V Pomurskem muzeju Murska Sobota bo vse do 3. novembra na ogled razstava Pletenje časa: prenos tradicije v sodobnost. Nastala je v sklopu projekta Roke v prepletu: med ličjem, vrbo in lesom, ki ga je v minulih mesecih izvajal Pomelaj, zadruga za razvoj podeželja iz Male Polane. Pripravljala jo je etnologinja Jelka Pšajd in se usmerila na prekmurski del. Na nedavnem odprtju razstave je predstavila glavne ugotovitve in napovedala še razstavo o pletarstvu v širšem prostoru, ki naj bi luč sveta ugledala prihodnje leto. 

Ines Baler

Nova razstava v soboškem muzeju prinaša pregled razvoja pletarske obrti skozi čas in sodobne interpretacije tradicionalnega pletenja iz koruznega ličja. Kot je razlagala etnologinja, se je pletenje iz ličja v preteklosti večinoma razvijalo in ostalo prisotno v Prekmurju, medtem ko so bili v širšem slovenskem etničnem prostoru v uporabi tudi drugi materiali. V katalogu, ki je prav tako izšel v projektu, je zapisala, da je bilo pletarstvo dobro organizirano že v času Avstro-Ogrske in med obema svetovnima vojnama, razvilo pa se je na starejših temeljih predhodnega ročnega pletenja za domače potrebe. 

Po drugi svetovni vojni se je pletarstvo iz ličja zelo razvilo na Dolinskem. Najprej je doživelo razmah v dvojezičnih vaseh z madžarskim prebivalstvom, v 50. letih 20. stoletja pa se je razširilo tudi v slovenske dele, denimo v Veliko Polano, Turnišče, tudi v Mursko Soboto. Prav tako so pletli na Goričkem in v Porabju, a zamejci predvsem sedala za stole. 

Ines Baler

Pšajdova je dejala, da naj bi to veščino že pred drugo svetovno vojno k nam prinesla madžarska učiteljica, nakar je bilo razširjeno kot šolska dejavnost, ženske pa so se veščine lahko naučile tudi na tečajih. Pletenje, predvsem cekarjev in drugih izdelkov, se je pozneje razširilo kot pomembno dopolnilno žensko delo. V katalogu je zapisano, da se je pletlo predvsem pozimi v ogrevani kuhinji ali sobi ter poleti zunaj pred hišo, dejavnost pa ni bila sezonska in so nekatere družine za zaslužek pletle vse leto. »Cekarji so se zaradi vsakodnevne nošnje trgali, zato so jih za lastno uporabo pletli vsako sezono.«

Ines Baler

Več odmikov

Pletenje je bilo predvsem žensko delo, so pa v vaseh z madžarskim prebivalstvom poleg žensk pletli še otroci, ponekod tudi moški. Brezbarven končan izdelek je bil pobeljen z žveplom, če pa so ličje barvali, so izbirali črno, rjavo, rumeno, rdečo, modro in zeleno barvo. S pletenimi izdelki se je dalo tudi zaslužiti. Po besedah Pšajdove je bil pomemben kupec trgovsko podjetje Dom iz Ljubljane. Za potrebe trženja se je leta 1954 ustanovilo tudi Trgovsko podjetje Vrba, ki je na podeželju odkupovalo cekarje in torbice, v 70. letih 20. stoletja pa je Dom prek lendavske zadruge odkupoval in tržil izdelke iz ličja. 

Ines Baler

Dejavnost je doživela več sprememb, prvi odmik od tradicije se je sodeč po gradivu zgodil iz praktičnih potreb. Ženske so zaradi pomanjkanja ličja za lastno uporabo začele naravni material nadomeščati z odpornejšim, plastičnimi vrvicami in trakovi ter odsluženimi vrečkami. To se je dogajalo v 90. letih 20. stoletja, povezano pa je tudi z zavedanjem, da je plastika trpežnejša kot ličje. V 90. letih 20. stoletja je denimo lendavsko podjetje LKC keramično servisno posodo začelo opletati s koruznim ličjem in poskrbelo za novo podobo izdelkov. Tretja sprememba pa se navezuje na Pomelaj, ko je ta začel tradicionalno obrt na novo obujati in jo dodatno razvijati. 

Ines Baler

Direktor Pomurskega muzeja Murska Sobota Branko Kerman je ob odprtju razstave dejal, da ta priča, kaj vse se da narediti iz materiala, ki je v sodobnem času postal tuj. »Izdelki, ki jih vidimo tukaj, so prava osvežitev glede na vse, kar videvamo po raznih trgovinah danes. Veseli me, da se je pletarska tradicija ohranila, da gre tudi v moderne forme, tako da lahko najdemo vse, od preprostih cekarjev do kakovostnih in vrhunsko oblikovanih modnih dodatkov.«

Vsestransko uporabni

Na razstavi si lahko ogledate pletene izdelke, ki jih v zbirkah hrani muzej, številno orodje, ki se je uporabljalo pri izdelavi izdelkov, pa tudi izdelke, ki jih danes izdelujejo v Pomelaju. Prav tako sta na ogled dve torbi, ki sta nastali v sklopu projekta in pri izdelavi katerih sta ob pletarkah iz Pomelaja sodelovali še lesna strugarka Paulina Šterman Vnuk in oblikovalka Darja Malešič. Prototipa za izdelka je spletla Marija Hozjan, pri izdelavi pa je intenzivno sodelovala tudi Nataša Lejko iz Pomelaja. Torbi sta spleteni iz ličja, dopolnjuje pa jo vrvica iz drenovih semen. 

Ines Baler

Direktorica Pomelaja in avtorica projekta Sara Köleš Ribeiro je spomnila, da so si projekt zamislili kot povezovanje in prenos znanja. Izveden je bil v štirih sklopih, v prvem je znanje pletenja iz vrbovega šibja prenašal Koloman Gomboc, v drugem njihove pletarke, v tretjem so snovali in izdelovali torbo, v četrtem pa je Pšajdova napisala pregledno študiju o pletenju iz ličja v Prekmurju.

Ines Baler

Na odprtju razstave sta Silvija Babič in Renata Somi Rac iz Pomelaja prikazali pletarsko dejavnost, Pšajdova pa je navedla, da je bila ta obrt večinoma žensko delo. Z njo so se ukvarjale do poroke, potem pa so jih zaposlovali družina, otroci, vzgoja. Koliko izdelkov so dnevno naredile, je bilo odvisno od njihove spretnosti, podatki pričajo, da so jih nekatere po tri, štiri, druge pa še več. Znano je tudi, da so osnovnošolke v preteklosti v šolo večkrat nosile cekarje, v njih pa šolske potrebščine, pogosto pa so se cekarji uporabljali tudi za obdarovanje sorodstva. »Če je bil lepo pleten, si se z njim pokazal, pobahal pred drugimi. Cekarje so poklanjali tudi kot darilo tistim, ki niso znali plesti,« je o namembnosti izdelkov dejala etnologinja. S cekarji pa so na njive in travnike nosili tudi hrano in pijačo ob kmetijskih opravilih in ena fotografija s takim motivom je na ogled v sklopu razstave. 

Ines Baler

Ob koncu je etnologinja še poudarila, da se je z rokodelstvom dalo dobro zaslužiti in da ima tudi danes obetavno prihodnost ter niti približno ni nekaj, kar bi bilo zastarelo ali staromodno.