Frida Horvat je borka in gostinka, ki ne bo pozabljena
Fridi Horvat je z zavzetostjo in izkušnjami iz tujine ter s pomočjo moževe poslovne žilice v 80. letih uspelo ustvariti eno najbolj prepoznavnih gostiln v Pomurju in širše ter se vpisati med legende.
Da bo njeno ime za vedno zapisano v zlato knjigo gostinstva pokrajine ob Muri in zgodovine na splošno, se je bilo mogoče prepričati ob novici o njeni smrti, ki je odjeknila zadnje dni junija letos. Kot nam je povedala Fridina hčerka Brigita Horvat Milovac, je bilo klicev, vprašanj, izrazov sočutja toliko, da preprosto ni bilo mogoče odgovoriti vsem, zato se je odločila za objavo nekoliko daljšega zapisa o mamini smrti na svojem facebook profilu in tudi tu množica čustvenih odzivov potrjuje zgoraj zapisano.
Ni moglo biti samo naključje
Brigitin zapis pa se ni nanašal samo na njeno mamo, ampak tudi na Fridino ljubljeno sestro Emilijo. Marsikdo ni mogel verjeti, ko je prebral, ampak sestri Lovenjak, kot je bil njun dekliški priimek, sta odšli skupaj, Emilija je namreč umrla le dan po Fridini smrti.
Kot pove sogovornica Brigita, ki nam je zaupala življenjsko zgodbo svoje mame, sta bili sestri povezani tako rekoč že od rojstva. Frida je bila rojena 22. januarja 1947, mlajša Emilija se je rodila tri leta in en dan pozneje, 23. januarja 1950, tako da sta sestri lahko svoja rojstna dneva, če sta hoteli, vselej praznovali skupaj. Obe sta se vso delovno dobo ukvarjali z gostinstvom, imeli vsaka svojo gostilno, kjer sta druga drugi priskočili na pomoč, če je bilo treba, potem ko sta se poročili, sta se obe pisali Horvat in zadnja leta sta preživeli pod streho istega doma za starejše.
Po smrti so ju isti dan pokopali na pokopališču v rojstni Polani in tako se je sklenil krog njune neverjetne medsebojne povezanosti, ki jo je težko označiti zgolj za naključje.
Družina gostilničarjev
Frida in Emilija, ki so jo vsi klicali Emila, sta bili hčerki Franca Lovenjaka iz Poznanovec in Emilije, rojene Šiftar. Živeli so v Polani pri Murski Soboti in že Fridina starša sta odprla gostilno v tem kraju. Mama Emilija, ki je bila od otroštva gluha, je bila odlična kuharica, Franc je bil znan vinogradnik in tako je bila Lovenjakova gostilna že v njunih časih znana po domačih specialitetah in pristni domači kapljici.
Nekako se je pričakovalo, da bosta hčerki družinsko obrt peljali naprej. Frida se je po osnovni šoli vpisala na srednjo ekonomsko šolo, Emila na gostinsko. Po končani srednji šoli sta imela Lovenjakova željo, da se najprej Frida in po njeni vrnitvi Emila odpravita za tri mesece v tujino, natančneje v Švico. Da se izpopolnita v znanju nemškega jezika, si nabereta delovne izkušnje v mondenih hotelih in restavracijah in se nato opremljeni z novim znanjem vrneta v domači kraj in domačo gostilno. Njuna vizija se je izpolnila, a ne čisto tako, kot sta pričakovala.
Trije meseci se raztegnejo
»Mama je res odšla v Švico, a se ni vrnila čez tri mesece, ampak je ostala deset let,« se nasmehne Brigita in nato nadaljuje, »teta Emila pa do Švice ni nikoli prišla. Ko bi morala zamenjati mamo, ji je ta vseskozi prigovarjala, naj še malo ostane doma in pomaga staršema, ker je sama hotela ostati v Švici. Še avto ji je kupila, samo da jo prepriča.« Vmes je Emila spoznala svojega bodočega moža in z njim odšla v Avstralijo. Pozneje je imela svojo gostilno Pri Emili v Murski Soboti.
Frida je v Švici delala kot natakarica v neki restavraciji v Zürichu, kjer je bila redna gostja Christina Onassis, hčerka grškega mogotca Aristotela Onassisa. Ljubezen do države, kjer je preživela deset let življenja, je nosila s sabo do konca. »Rada je pripovedovala, kako so s šefico šli na izlete na podeželje in tam uživali v gorskem miru.«
Prav tako je v Švici med sodelavci našla prijatelje, s katerimi je ostala povezana tudi po vrnitvi domov, saj so prihajali k njej na obisk. Pogosto je Brigiti govorila, da bosta enkrat skupaj obiskali to deželo in kraje, kjer je delala, a jima to žal nikoli ni uspelo. »Sem pa lahko sama odšla na obisk k njenim prijateljem. Spomnim se, da sva enkrat potovali skupaj z Nušo Pavlinjek. Bilo je junija 1991, najin polet z Brnika je bil eden zadnjih pred izbruhom vojne v Sloveniji,« zanimivo epozodo iz svoje mladosti omeni Brigita.
Odličen tim
Frida se je iz Švice naposled vrnila leta 1977, tistega leta se je poročila s Karlom Horvatom iz Gradišča, ki ga je poznala že od prej, a hčerka žal ne ve, kdaj in kje sta se spoznala. Leta 1978 se rodi Brigita, naslednje leto pa Frida naredi pomemben korak v svoji poklicni karieri – prevzame družinsko gostilno v Polani, ki dobi novo ime Gostilna Horvat - Lovenjak in doživi nesluten razvoj.
Sprva gostilno vodi Frida sama, čez čas se ji pridruži tudi mož Karel, ki ji je pri delu v izjemno pomoč. Sam ni bil gostinec po izobrazbi, ampak diplomirani ekonomist, eden redkih v tistih časih, ki je sprva delal v Radenski, Pomurskem tisku in na šoli. Čeprav ni imel tovrstne izobrazbe, je pa imel neverjeten čut za gosta, ga je opisala Brigita.
»Znal se je posvetiti vsakemu gostu, mu skoraj prebrati misli, kaj si želi, ali pa ga v pogovoru usmeriti, kaj naj si naroči. Ta njegova sposobnost je bila prav izjemna,« se spominja Brigita in doda, da sta bila mama in oče odličen tim. »On je bil vizionar, odkrival je jedi, ki so jih dodajali v jedilnike, mama pa je bila srce in duša lokala, družabna, vedno polna energije. Tako sta se odlično dopolnjevala.«
Za vsakega gosta druga jed
Pod njunim vodstvom si je Gostilna Horvat - Lovenjak v majhnem kraju blizu Murske Sobote pridobila sloves ene najboljših daleč naokrog. Na zunaj je ohranila podobo stare domačije, obrasle z bršljanom in s štorkljinim gnezdom na dimniku, ki je bil in ostal njen zaščitni znak, v notranjosti je lastnica rada skrbela za spremembe. »Mama je imela tudi čut za estetiko, večkrat so po njenih zamislih preuredili notranjost gostilne, ker ni hotela, da se ljudje naveličajo ambienta,« pravi Brigita. Najbolj pa je gostilna slovela po odlični in raznovrstni hrani.
Kot izvemo od sogovornice, so imeli v najboljših časih na jedilniku 120 jedi, od tega tri četrt ribjih oziroma morskih, po katerih so Horvat – Lovenjakovi bili najbolj znani. Zanimivo, da so imeli v nekem trenutku v gostilni tudi kapaciteto 120 sedežev, tako da bi si načeloma vsak gost lahko izbral svojo jed z jedilnika.
Glas o njihovi ponudbi se je širil daleč prek meja Pomurja in Slovenije in tako ni presenetljivo, da je bila gostilna skoraj vedno polna. V reviji Obrtnik, ki jo je izdajala obrtna zbornica, je leta 1984 izšel daljši članek o Gostilni Horvat - Lovenjak, v katerem lahko preberemo tudi povedno izjavo lastnice. »Lokal imamo večkrat že za nekaj dni naprej zaseden. Veliko je domačih, pa dobra tretjina tujih gostov. Skoraj ni dneva, da ne bi prirejali poslovnih kosil, sprejemov in banketov. Lahko se pohvalim, da naš lokal zelo cenijo tuji gostje, predvsem iz Nemčije, Italije in Francije. Sicer pa so nas obiskali ljudje iz vsega sveta, tudi iz ZDA, Kitajske in Afrike.«
In kot pristavi Brigita Horvat Milovac, je bilo med gosti tudi veliko znanih obrazov iz sveta politike, gospodarstva in estrade. Sama si je iz otroštva najbolj zapomnila Andreja Šifrerja, Đorđa Balaševića in Nedo Ukraden.
Članek, iz katerega je vzeta Fridina izjava, je izšel ob posebni priložnosti, ko je Gostilna Horvat - Lovenjak prejela visoko mednarodno priznanje – zlato medaljo in diplomo red sv. Fortunata, ki ga je podeljevala mednarodna organizacija s sedežem v Parizu samo izbranim umetnikom, znanstvenikom, institucijam, podjetjem.
Gostilna Fride Horvat je bila ena redkih dobitnic priznanja v takratni Jugoslaviji. Brigita se še spominja, kako je bilo, ko je prišla na obisk ocenjevalna komisija. »Bili so zelo začudeni in se spraševali, kako je lahko taka gostilna sredi vasi, ki niti ni turistični kraj, tako uspešna, ima tako ponudbo.« In kaj je po njenem mnenju prepričalo strogo komisijo in seveda vse druge, ki so prihajali k njim vedno znova, vprašamo sogovornico. »Poleg dobre hrane in pijače tudi živa glasba, ki je poskrbela za prijetno vzdušje. Predani zaposleni, 15 smo jih imeli, pri čemer se jih je pri nas kar nekaj razvilo v odlične gostinske delavce, ter mama in oče kot tista končna začimba, ki sta vse to povezala v neko privlačno celoto. Ponosna sem, da sem njuna hči,« poudari.
Redki skupni trenutki
Njihovo družinsko življenje je bilo seveda vseskozi podrejeno gostilni. Bivali so na domačiji Fridinih staršev, ki se drži gostinskega objekta, v delu, kjer so danes dvorane za večje skupine, oče in mama sta bila dneve in mnoge noči zaposlena z delom v gostilni, neko obdobje so imeli še restavracijo Adria na sejmišču v Gradcu, kjer je posle vodil Karel, tako da sta bila tisti čas starša razpeta na dva konca.
Časa za skupne družinske trenutke je bilo malo. »Kot družina smo imeli skupno kosilo enkrat mesečno, med katerim smo se pogovarjali – o gostilni,« to ubesedi Brigita, ki pa pri tem spominu ne skriva ganjenosti. V domači gostilni je odraščala, po svojih močeh pomagala že od otroštva, a delati v gostinstvu ni bila nikoli njena želja. Izpolnila je sicer tiha pričakovanja staršev in obiskovala gostinsko šolo, sprejela je mamin poslovni izziv in nekaj let vodila lokal Pridi k Fridi v Murski Soboti, potem pa se od gostinstva poslovila in se našla v turistični dejavnosti.
Tudi gostilna v Polani je prešla, kot je znano, v roke novih lastnikov, družine Pavlinjek. »Mama je bila hvaležna Pavlinjekovim, da so prevzeli gostilno, ko sama ni zmogla več. Včasih je šla tja na obisk in bila zadovoljna, kako so jo razvili,« Brigita odgovori na vprašanje, ali se je mama še vračala na kraj, kjer je pustila leta svojega življenja. Potem je prišla bolezen, še prej, leta 2019, je umrl Karel, a kot poudari Brigita, je mama tudi v bolezni ostala vedra, kot je bila, še jim je skuhala kakšno od svojih specialitet, vztrajala je in se ni vdala. »Bila je borka,« sklene pripoved Brigita.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
