Jure Kljajić

Prekmurščino je težko imenovati zgolj narečje, čeprav jo številni opredeljujejo natančno tako. Poleg knjižnega jezika osrednje Slovenije se je vzporedno razvijala kot knjižni jezik vse do datuma, katerega 106. obletnico smo Prekmurci praznovali pred kratkim – 17. avgusta 1919. »Jezikoslovci se strinjajo, da je prekmurščina nadnarečni jezik. O knjižnem seveda več ne moremo govoriti, saj se je jezikovna norma poenotila s priključitvijo Prekmurja matični domovini. Je pa prekmurščina ostala živa in ni zgolj narečje, še posebej zaradi njene bogate književne zgodovine,« pojasnjuje jezikoslovka Klaudija Sedar.

Niko Hari

Slovenija je med slovanskimi državami narečno najbolj razčlenjena. Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje navaja, da jih pri nas poznamo okoli 50 v sedmih narečnih skupinah. Prekmurščina, ki spada v panonsko narečno skupino, je edina izmed številnih, ki je vzporedno z osrednjeslovenskim jezikom razvijala tudi knjižnega. »Razloge, da se je knjižni jezik razvijal prav na tem območju, lahko iščemo v bogati jezikovni zgodovini območja. Obenem pa ne smemo spregledati evangeličanskega vpliva in dolgoročnega vpliva reformacije na Prekmurje,« pravi Sedarjeva.

Državni evangeličanski arhiv Madžarske

Vpliv Evangeličanske cerkve na jezikovni razvoj v Prekmurju je očiten še danes. Še vedno je pri nas nemalo evangeličanskih cerkva, v katerih se bogoslužja izvajajo v maternem jeziku, tako kot je Martin Luter zahteval v začetku 16. stoletja. »Luter je zagovarjal, da vsak vernik Sveto pismo bere v maternem jeziku. Po tem vzoru se je Sveto pismo začelo prevajati povsod, tudi pri nas. Trubarjeva slovenščina Prekmurcem ni bila domača, ni bila njihov materni jezik, zato so Sveto pismo prevedli v prekmurščino,« pojasnjuje Sedarjeva.

Zaradi moči prekmurske govorice na tem območju je jezik imel dovolj trdne temelje, da iz njega zraste knjižni. Podobni temelji so bili pri drugih narečjih po današnji Sloveniji veliko šibkejši, kar je seveda vplivalo na to, da se ob boku osrednjeslovenskega knjižnega jezika ni razvil še kakšen.

Pixabay

V literaturi je prekmurščina svojo zlato dobo razcveta doživljala konec osemnajstega stoletja, še posebej pa v začetku devetnajstega, ko je prevladovala predvsem literatura za cerkvene in šolske potrebe. »Izdajala se je verska in izobraževalna literatura, kot tudi posvetne knjige in časopisi. Kar so ljudje potrebovali, da se izobrazijo na teh področjih, so imeli v prekmurščini. To je tudi razlog za bogato razvejenost prekmurščine, ni šlo zgolj za nekaj knjižic,« književni razcvet opisuje sogovornica.

Državni evangeličanski arhiv Madžarske

Od zlate dobe do konca prekmurščine kot knjižnega jezika

Leto 1919 pogosto imenujemo kar »usodno« za knjižno prekmurščino. Seveda se jezikovne spremembe v Prekmurju niso zgodile čez noč, kljub temu pa lahko združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni štejemo za prelomno točko, ki je našemu jeziku vzela status knjižnega in ga počasi, a vztrajno spremenila v narečje. »Po priključitvi se knjižna slovenščina ni uporabljala takoj, prišlo je do postopnega uvajanja skupnega jezika.

Na primer javni razglasi so bili še naprej zapisani v prekmurščini, ampak v slovenskem črkopisu, ne več v madžarskem,« zgodovinski kontekst jezikovne tranzicije pojasnjuje zgodovinarka Tadeja Andrejek, avtorica razstave in publikacije Meja je dokončna: Prekmurje 1919–1924.

Sedarjeva dodaja, da je bilo poenotenje knjižnega jezika neizogiben proces. »Brez enotnega knjižnega jezika država ne bi mogla normalno delovati, posledično pa je prekmurski knjižni jezik izgubil svoj status. A treba je dodati, da je jezik kljub temu živel naprej.«

Katoliški pisci v Prekmurju so se že konec 19. stoletja, se pravi pred priključitvijo, obračali k enotni knjižni normi, evangeličani pa so težje sprejeli preskok. »Zanje je bil jezik neizmerno bogastvo. Daleč od tega, da katoličanom ne bi bilo mar za jezik, a so presodili, da je poenotenje neizogibno. Evangeličani so se prilagodili veliko počasneje, z madžarskim črkopisom knjižne prekmurščine so vztrajali vse do tridesetih let dvajsetega stoletja,« navaja Klaudija Sedar.

Državni evangeličanski arhiv Madžarske

Prav tako zavrača tezo, da je priključitev »pokopala« prekmurščino. »Res je, da je knjižna prekmurščina zaradi poenotenja prenehala obstajati, a je ostala živ jezik, jezik, ki se uporablja in nas kot tak povezuje in predstavlja. Evangeličanska publicistika je šla naprej, še naprej so izdajali časopise, koledarje in knjige v prekmurščini, kar je seveda prispevalo k nadaljnjemu ohranjanju jezika na več ravneh in h krepitvi identitete, na kar ne smemo pozabiti.«

A. Nana Rituper Rodež

Dodaja, da smo Prekmurci imeli v jezikovnem smislu kar nekaj sreče v tem obdobju zgodovine. Čeprav smo bili oddaljeni od slovenskega jezikovnega prostora, je madžarska politika dopuščala, da se je jezik na tem območju razvijal. »Podpiralo se je, da so se izdajale knjige in se je jezik do neke mere razvijal, je pa seveda res, da je prihajalo do procesa madžarizacije, ki je prekmurščino za nekaj časa izrinila. Če ne bi bilo te, vsaj delne podpore, bi bili tiski v prekmurščini veliko manj zastopani. S tem pa bi se tudi jezik v določenih segmentih začel izgubljati.«

Podobno razmišlja tudi Tadeja Andrejek, ki pravi, da je prekmurščina obstajala ves čas madžarske oblasti. »Komaj v drugi polovici 19. stoletja je prišlo do tega, da se je kot uradni jezik v šolah začela uporabljati madžarščina. Kljub temu je bila prekmurščina na tem območju tako prisotna, da jo je bilo zelo težko izkoreniniti. Seveda je to bila drugačna prekmurščina, kot jo poznamo danes, uporabljala se je namreč madžarska abeceda.«

Državni evangeličanski arhiv Madžarske

Prekmurščina danes

Če časovnico prevrtimo v enaindvajseto stoletje, ugotovimo, da narečje trdno ostaja najpomembnejši del prekmurske identitete. Čeprav se je korenito spremenilo in se v nekaterih pogledih približalo knjižnemu jeziku (predvsem pojav novih besed v zadnjih stotih letih, ki nikoli niso dobile tiste prave prekmurske različice), ostaja v svojem jedru enako. Svoje dodaja še sleng mladih, sicer dokaj novodoben fenomen, ki homogenizira vsa v preteklosti izjemno raznovrstna slovenska narečja. Pojavi, ki iz dneva v dan preobražajo narečje, pa niso nič takega, česar bi se morali bati, meni Sedarjeva. »To je za jezik čisto običajno. Je živa stvar. Tudi pred stotimi leti niso govorili prekmurščine iz obdobja reformacije.«

Prekmurski otroci sedanjosti se že na zgodnji stopnji sekundarne socializacije (šolanje) srečajo z izzivom, da se od malih nog učijo praktično dveh jezikov. Kljub temu Sedarjeva večjih težav, ki bi jih v izobraževanju v primerjavi z mladimi drugod po Sloveniji lahko pripisali zgolj Prekmurcem, ne vidi. »Izdaja nas zgolj naglas. Ker se knjižnega jezika učimo od vstopa v šolo in ga razvijamo vzporedno z jezikom iz zgodnjega otroštva,« pojasni.

Tadeja Andrejek

Kako pa je s pisanjem v prekmurščini več kot stoletje po tem, ko smo prekmurskega zamenjali za skupni knjižni jezik?
Sedarjeva pravi, da zaradi pomanjkanja knjižne norme pisci lahko uporabljajo intuitivne zapise. Ko pišemo sporočila družini ali prijateljem, je ura torej lahko vöra ali vra (različne oblike zapisa iste besede), naboj je lahko patron ali golombiš, ladja pa je lahko šif ali hajov (sopomenke), da sklanjanja in spreganja besed sploh ne omenjamo.

Enotno pisanje v prekmurščini brez neke knjižne norme je sila težko tudi zaradi tega, ker praktično vsaka prekmurska vas uporablja svojo različico prekmurščine. Razlike v govoru so med nekaterimi deli Prekmurja tako velike, da tudi med samimi govorci lahko pride do težav v razumevanju. »V vsakem narečju poznamo tudi govore, na njih pa vplivajo različni dejavniki, kot je na primer bližina drugih držav. Ne preseneča, da se ti govori potem oblikujejo vsak v svojo smer, je pa seveda vedno bila tudi razlika med mestom in vasjo, ampak so danes te razlike veliko manjše kot v preteklosti,« je sklenila Klaudija Sedar.