Osebni arhiv

Že zelo zgodaj je vedel, da bo glasba zaznamovala njegovo življenje, se je pa spreminjal način, kako. Od želje, da bi postal pevec v rock bendu in bobnar, je prek mnogih izkušenj in ur učenja spoznal, da si najbolj na svetu želi, da bi drugim pomagal do odgovorov, ki jih je zase velikokrat moral poiskati sam. Življenje na Švedskem mu je odprlo številne možnosti, ki jih v Sloveniji ne bi imel, a misel na to, da uči tudi v Sloveniji, je vseeno mamljiva.

Od kod izvira vaše zanimanje za glasbo?

»Že kot majhen sem začel peti v zboru, ker sta v zborih pela tudi moja starša, moja mama pa je tudi delala v vrtcu, kjer sem se pri štirih letih vključil k zboru. Tako se je začelo in najprej sem želel postati pevec, da bi pel v nekem rock bendu, ampak sem hitro ugotovil, da za to ne obstaja fakulteta (smeh). Nato sem s šestimi leti želel iti v glasbeno šolo, ker jo je obiskovala tudi moja sestra.«

Osebni arhiv

Pa ste se že takoj odločili za tolkala?

»Takoj za pevcem v rock bendu sem si želel biti bobnar, to je bila takrat druga najbolj kul stvar zame (smeh). Sem pa bobne nehal igrati kar hitro, pri približno desetih letih sem ugotovil, da so tolkala lahko tudi druge stvari, ne le bobni. V Glasbeni šoli Slavka Osterca Ljutomer, ki sem jo obiskoval, so takrat nabavili nove inštrumente in tako sem se osredotočil bolj na melodična tolkala in na vse, kar je povezano bolj s klasično glasbo. Da sem začel razmišljati, da bi se z igranjem glasbe ukvarjal poklicno, pa je kriv koncert zasedbe Murska Percussion Ensemble, ki sva ga nekje pri mojih desetih letih v Gornji Radgoni obiskala z mamo. Spomnim se, kako sva sedela na balkonu, bil sem očaran. Mislil sem si, da če pa to lahko tako zveni, potem je to nekaj, kar mi je zanimivo. Potem pa sem tudi v glasbeni šoli ugotovil, da če človek vadi, vse skupaj dosti boljše zveni.«

Želja po karieri rokerja vas je torej minila.

»Bolj ali manj (smeh). No, v času srednje šole sem bil tri mesece pevec v rock bendu. Nismo imeli nobenega koncerta, samo vaje. Ampak potem sta druga dva, ki sta bila v bendu, imela maturo in se je vse skupaj končalo. Tudi enkrat kasneje sem pel v bendu, ampak bolj po sili razmer, to ni bilo več nekaj, kar bi načrtoval ali bi si želel delati profesionalno na kakršen koli način. Takrat, v 2. letniku srednje šole, sem bil že zelo prepričan, da si želim biti učitelj tolkal na glasbeni šoli. To se mi je zdela super služba.«

Igranje inštrumenta, če ga želimo res obvladati, po navadi zahteva veliko vaje. Koliko ste vadili vi?

»Na začetku ne veliko, saj je bilo takrat dovolj, če sem vadil pol ure na dan. Ko pa sem se odločil, da želim iti na konservatorij, to je bilo kakšno leto in pol pred koncem osnovne šole, sem začel vaditi več, do dve uri na dan. Sčasoma se to seveda spreminja glede na to, kako resno jemlješ stvari, vsekakor pa se moraš za sprejemne izpite dobro pripraviti. Tako sem že zelo zgodaj imel kar dosti dela, kar je po mojem mnenju ena dobrih in hkrati slabih strani našega šolskega sistema. Če se odločiš biti glasbenik in iti naprej na glasbeno akademijo, se moraš za to odločiti relativno hitro. To je po svoje slabo, ker večina mladih nima takšne motivacije, da bi lahko tako mimogrede naredili sprejemne izpite. Sam sem imel srečo, da sem imel zelo dobrega učitelja in starše, ki so me podpirali. Bilo je celo tako, da je oče večkrat šel z mano v glasbeno šolo, ker doma nisem imel inštrumentov, da mi je bilo lažje vaditi.

Osebni arhiv

Zelo redko se zgodi, da ima nekdo toliko podpore, in to tako zgodaj. Poleg tega sem imel dobro znanje glasbene teorije, ker sem imel dosti izkušenj s petjem v zborih, med drugim sem tri leta pel pri komornem zboru Orfej, kjer sta pela tudi moj oče in sestra. Če ne bi imel tega znanja in podpore, bi mi bilo dosti težje narediti sprejemne izpite. Dobra stran tega, da se moraš tako hitro odločiti, kaj želiš, pa je to, da imaš veliko let, skozi katera se lahko razvijaš in se naučiš ogromno stvari. Ko sem pozneje prišel na Švedsko, sem videl, kakšne velike razlike so v sistemih. Moj kolega, s katerim trenutno največ igram, je recimo do 18. leta igral samo bobne in šele takrat se je začel učiti klasičnih tolkal. Nadoknaditi je moral veliko let, toliko je vadil, da je imel vnete roke in je za eno leto moral povsem nehati.«

Kako ste pravzaprav prišli na Švedsko?

»V Ljubljani sem na akademiji za glasbo dokončal magistrski študij pedagoške smeri, kot že omenjeno, sem želel biti učitelj. Ampak potem se je to vse skupaj malo spremenilo. V času študija sva s kolegom Žigo Petričem veliko igrala v duetu in sva se odločila prijaviti na tekmovanje IPCL (International competition for percussion and composition) v Luksemburgu. Začela sva veliko vaditi za to, v tistem času pa je na našo akademijo prišel profesor s Švedske Daniel Berg, ki naju je spoznal z dvema svojima študentoma, ki sta se prav tako prijavila na to tekmovanje. Ob tem sva se z ženo Kajo pogovarjala, da bi za nekaj časa šla nekam v tujino. Nisva vedela, kam točno, se nama je pa Švedska poleg angleško govorečih krajev zdela ena bolj logičnih možnosti.

Prijavila sva se na tečaj švedščine v Sloveniji, potem pa sva se še z Žigo odločala, kam na Erasmus+ izmenjavo, in tako smo vsi trije odšli na Švedsko, v mesto Örebro – Kaja je tam tudi dobila prakso v raziskovalnem centru. Načrt je bil ostati en semester, potem pa so Kajo želeli obdržati še za nekaj časa in sem ostal z njo. V tistem času pa sem opravil sprejemne izpite za stockholmsko kraljevo akademijo. Tisto leto so na tej študijski smeri izbrali štiri posameznike in jaz sem bil med njimi. Te priložnosti seveda nisem mogel spustiti iz rok, poleg tega sem imel določene prednosti v znanju pred glasbeniki s Švedske, s tem mislim na znanje s področja melodičnih tolkal. Zdelo se mi je, da bi to lahko bila moja niša, s katero bi si lahko zagotovil svoj prostor v glasbenem svetu. Kaja pa je potem dobila doktorat na isti akademiji in tako sva ostala tu.«

Osebni arhiv

Omenili ste razlike med šolskima sistemoma. Pri nas se pogosto govori o kakovosti skandinavskih šolskih sistemov. Kakšna pa je vaša izkušnja?

»Mislim, da imamo v Sloveniji prednost predvsem v glasbenem šolskem sistemu, in to samo zaradi števila kontaktnih ur, ki jih ima vsak otrok s svojimi učitelji. Če se odločiš igrati inštrument na Švedskem, to velikokrat pomeni, da boš imel pol ure na teden skupinskega pouka. Ne pomeni sicer, da je v skupini 20 posameznikov, ampak od dva do štirje, še vedno pa so to skupinske ure in se ti učitelj lahko bistveno manj posveti. Zato je to neprimerljivo s tem, kar ti je omogočeno v sistemu glasbenih šol v Sloveniji. Mislim, da se tudi ne bi odločil za tolkala, če bi bil na Švedskem, saj ko sem se navdušil za igranje in začel resno vaditi, mi je učitelj lahko ponudil ogromno znanja, in prav to mi je bilo zanimivo – kako dosti se lahko človek v kratkem času nauči, če se samo malo potrudi. Tega na Švedskem ne bi mogel dobiti oziroma vsaj ne do iste mere, ker učitelji preprosto nimajo dovolj časa.

Druga stvar pa je, ko prideš na fakulteto na Švedskem, saj ima posameznik tukaj dosti boljše pogoje, kot sem jih imel sam v času svojega študija. Zdaj je sicer akademija v Ljubljani povsem prenovljena, imajo nove inštrumente, prostore, učitelji na tolkalih so izjemni, ampak v mojem času so bile stvari drugačne. Ko sem prišel sem, se mi je zdelo, da sem v nebesih. V Örebroju je bila manjša šola, imeli smo 24-urni dostop do vseh inštrumentov in bilo nas je šest, sob za vajo pa je bilo pet, tako da če si želel, si lahko vadil ves dan. Prej sva se pogovarjala o količini vaje – ko sva se z Žigo pripravljala na tisto tekmovanje v Luksemburgu, sva dejansko vadila od osem ur naprej na dan, včasih 10, v skrajnih primerih 12, 14. To je bilo v Ljubljani težje, ampak se je vseeno dalo, ker sva bila mlada in neustavljiva (smeh).

In ko prideš od tega, da se moraš boriti za vsak inštrument in vsako priložnost za vajo, do tega, da imaš vsak dan ves čas na voljo eno sobo, kamor lahko prideš, kadar koli želiš, in inštrumente, ki so v super stanju … Nisem mogel verjeti, kakšna razlika je bila. V Stockholmu je bilo pa še boljše, poleg tega v tako velikem mestu praktično vsak teden nastopajo vrhunski glasbeniki. Pred enim letom sem imel koncert v koncertni hiši v Stockholmu kot solist z orkestrom in v zaodrju so bile fotografije glasbenikov, ki jih poslušam že vse življenje, ki so se tako kot jaz v tem istem prostoru pripravljali na svoj nastop … To je čisto neki drug svet.«

Osebni arhiv

Odločitev, da se preselite na sever Evrope, je torej gotovo bila prava.

»Ta odločitev pomeni, da sedaj živim življenje, ki je zelo drugačno od življenja, kakršno bi bilo doma. Ne vem pa, če je to nujno samo dobro ali samo slabo. Meni se zdi, da je bila odločitev prava, če ne drugega, ima moja žena kot raziskovalka tukaj gotovo več možnosti. Tudi sam si ne morem predstavljati, da bi lahko v Sloveniji preživel kot samozaposlen v glasbi. Na Švedskem delam zelo veliko različnih stvari, igram v orkestrih, kot solist oziroma v različnih komornih skupinah, sodelujem v raznih projektih in tudi poučujem. V Sloveniji pa delo glasbenika v večini primerov izgleda tako, da imaš redno službo in ob tem, če imaš to željo, delaš še ostale stvari. Po drugi strani je biti samozaposlen zelo nepredvidljivo, saj ne veš, kaj se bo dogajalo čez nekaj mesecev, zelo težko kar koli načrtuješ. Če strnem, je pristop k življenju povsem drugačen, kar je po svoje zelo lepo. Velikokrat se zavedam tega, da živim življenje, ki si ga v Sloveniji ne bi mogel predstavljati, in to me navdaja s strašnim zadovoljstvom. Vsake toliko pa se mi tudi zazdi, koliko bolj preprosto bi bilo, če bi se vrnila v Slovenijo – imel bi službo in učil otroke igrati. Dejansko v tem izjemno uživam.«

Na vaši spletni strani najdemo podatek, da ste sodelovali s številnimi uglednimi tolkalisti, igrali ste z orkestrom švedske vojske in pihalnim orkestrom iz Göteborga, bili ste na turneji z World Percussion Group po Španiji, Portugalskem in Združenem kraljestvu, obenem imate svojo tolkalno zasedbo Peaux Duo. Kje in s kom vse ste nastopali, kaj vse počnete trenutno?

»Z marsikom (smeh). Leta 2021 sem zmagal na tekmovanju na Švedskem, ki je tekmovanje za vse tolkalce, trobilce in pihalce na začetku kariere. Od takrat naprej sem imel veliko priložnosti, da sem igral kot solist v orkestrih. Te koncerte je težko dobiti, ker je na splošno orkestrov malo in ker nimajo solistov ali imajo le enega. To pomeni, da so skladatelji napisali nekaj skladb posebej zame, kar je super, posebej še zato, ker ni toliko skladb za tolkala. Violinisti, pianisti, čelisti imajo dosti več takšnih priložnosti, ker je bilo v zadnjih 300 letih seveda napisanih mnogo več skladb zanje in tudi ljudje jih radi poslušajo. Če pa omeniš tolkalni koncert, pa si večina ljudi težko predstavlja, kaj to v resnici je. Glasba za solo tolkala se piše šele zadnjih 70 let, ogromno je dobrih skladb, vendar pa doslej še nobena ni dosegla takega statusa, kot denimo Rahmaninov koncert za klavir ali Dvorakov za čelo.

Omenili ste World Precussion Group. Gre za zasedbo, ki na vsaki dve leti razpiše avdicijo, nanjo se prijavijo tolkalisti s celega sveta, jaz in Rasmus Jönsson Hansson, s katerim igrava v duetu, sva bila med 16, ki so jih izbrali v tistem letu. Za en vikend, to je bilo leta 2023, smo se dobili v Angliji, kjer smo dva dni vadili 3-urni program, potem pa smo šli na križarko in potovali med Združenim kraljestvom, Španijo in Portugalsko ter imeli koncerte in poučevali na desetih različnih fakultetah. Pri takih projektih dobi človek ogromno nekega navdiha, ko vidi, da obstaja veliko ljudi od vsepovsod, ki delajo in se trudijo za podobne stvari kot ti. Poleg tega je vseeno, kako dobro kdo govori angleško, saj se v glasbi lahko v trenutku povežeš in razumeš ter ustvarjaš skupaj, ne glede na to, od kod si.

Osebni arhiv

Sicer pa, če se dotaknem letošnjega leta, sem v začetku leta imel tečaj za upokojence in za mlade, ki še niso nikoli poskusili igrati tolkal. Super smo se imeli. Potem sem igral na stadionu pred 13.000 ljudmi v orkestru, ki je spremljal nekega pop glasbenika, nedavno sva bila z Rasmusom na Japonskem, kjer sva se učila pri začetnici marimbe kot solo inštrumenta, Keiko Abe. Kot samozaposleni glasbenik lahko dobiš ogromno takih izkušenj, kar se mi zdi super, vendar pa mi je bil tisti en teden, ki sem ga preživel s šestimi upokojenci, dosti bolj pomemben kot recimo to, da me je poslušalo 13.000 ljudi. Ker jim je ta teden dal toliko smisla v življenju. Kar želim povedati, je to, da mi več kot množice pomeni to, da se z nekom bolj osebno povežem.«

Kaj vse preigravate in kaj vam je najljubše?

»Mislim, da od vsega najraje igram v duetu, dva tolkalista sta zanimiva kombinacija, saj so nam pomembne podobne stvari, denimo čas. Na to temo, glasbeni čas v komornih skupinah, sem na Švedskem napisal tudi magistrsko delo. Kar pa se tiče zvrsti, se trenutno najbolj navdušujem nad impresionistično glasbo. Že od nekdaj izjemno rad poslušam vse te odlične orkestrske in pianistične kompozicije. V zadnjih petih letih sem tudi začel aranžirati skladbe, ki so bile napisane ali za klavir ali za orkester idr. za tolkalistični duo ali trio. To je nekako moja najljubša stvar. Igram pa tudi druge stvari, trudim se, da bi igral več improvizirane glasbe, kar sem počel nekdaj, ko sem bil mlajši in igral bobne, v klasični glasbi pa ni veliko improvizacije.«

Osebni arhiv

Leta vaje in številni nastopi prinesejo tudi dosežke. Med prvimi večjimi je bil gotovo nastop v Luksemburgu, ki sva ga že omenila.

»Tako je, tam sva z Žigo Petričem prejela priznanje Marimba One Excellency, leta 2021 pa sem na Švedskem prejel nagrado Blasmusikpriset, to je tekmovanje za glasbenike, ki igrajo v pihalnih orkestrih, poteka pa na vsaki dve leti. Pri tem je treba povedati, da sem pred obema tekmovanjema porabil ogromno ur za vajo, vsak, ki se resno ukvarja z glasbo, ure in ure vlaga v to ... Najbolj napačna predstava o glasbenikih, ki obstaja, je gotovo ta, da glasbeniki neizmerno uživamo. V resnici moj vsakdan izgleda tako, da pošiljam elektronsko pošto in poskušam dobiti čim več koncertov, ob tem pa še ogromno časa vadim, pa seveda kuham, perem posodo … (smeh) Super je, ko so koncerti, ampak za njimi je ogromno ur priprave, za katere, če nisi glasbenik, ne veš, da obstajajo. Prav zato je zelo lepo, ko dobiš kakšno nagrado, ker to pomeni tudi, da dobiš več koncertov.«

Se vam je kateri dosežek ali nastop še posebej vtisnil v spomin?

»Težko je izpostaviti enega … Morda zame osebno najbolj prestižen nastop je bil, ko sva z Rasmusom krstno izvedla neko skladbo kot solista pred orkestrom v koncertni hiši tu v Stockholmu. To je stvar, ki se zgodi zelo redko, torej da ti najprej sploh nekdo napiše koncert, potem pa še, da ga lahko krstno izvedeš v takšni zgodovinski stavbi in na odru, kjer so stali vsi legendarni klasični glasbeniki. To je res neka svojevrstna izkušnja. V zadnjem letu pa mi je najbolj ostal v spominu občutek s turneje z orkestrom, pravzaprav z zadnjega koncerta te turneje, ko sem se na odru med igranjem zavedel privilegija, da sem lahko tam, s temi super ljudmi, s katerimi delim to izkušnjo. To, da imam možnost potovati po svetu in igrati glasbo, se mi je zdelo v tistem trenutku neverjetno. Starejši ko sem, bolj se zavedam, da sem imel ogromno sreče. Ne glede na to, da se zadnjih 20 let na vse pretege trudim, da bi mi uspelo biti glasbenik, potrebuje človek ob tem tudi ogromno sreče, da lahko dela to, kar delam jaz.«

Osebni arhiv

Imate še kakšne neuresničene želje?

»Vse, kar delam zadnjih pet let, je usmerjeno v cilj, da bi nekoč lahko poučeval tolkala na glasbeni akademiji. Že od malega sem si želel biti učitelj in starejši ko sem, bolj uživam v tem, da lahko komu pomagam. Zavedam se, da brez učiteljev, ki sem jih imel, ne bi dosegel nič od tega, kar sem, zato se mi zdi edino pravilno, da bi vse, kar sem se sam naučil, predal še nekomu drugemu. Da dobiš to službo, so seveda potrebne izkušnje, zato vse, kar delam, vsi koncerti, ki jih skušam dobiti, vsi solo nastopi, to, da se učim določenih tehnik igranja, ni zgolj za to, da bi boljše igral, ampak da bi nekoč nekomu lahko ponudil vse odgovore, ki sem jih jaz večkrat moral pogruntati sam. Kar je bilo sicer dobro, po drugi strani pa je lahko tudi zelo frustrirajoče, ko se trudiš in vadiš, pa ni rezultatov. Ne vem točno, kako mi bo uspelo, ampak to ostaja glavni cilj. Če ne, pa imam ogromno malih ciljev – z neko glasbenico se dogovarjam za projekt, v katerem bi združila tolkalno in elektronsko glasbo, nedavno sem igral z nekim saksofonistom, s katerim sva se lotila nečesa novega … Vedno se mi dogaja približno 20 stvari naenkrat (smeh). Ob tem pa sem se prijavil tudi na več doktoratov, ker je to najlažja pot, da prideš do službe na akademiji. Tako se zadnja tri leta ukvarjam tudi z raziskovanjem glasbene pedagogike. Veliko malih ciljev, ki vsi vodijo v to, da bi bil nekoč učitelj.«