Osebni arhiv

Andrej Gorza z Goričkega, nastančneje iz Čepinec, je paraplegik, na invalidskem vozičku je od svojega sedmega leta. Ko je bil star štiri leta, je doma padel z avtomobilske prikolice. Med operacijo so ugotovili, da ima v hrbteničnem kanalu tumor. Po prvi operaciji je eno leto še hodil, nato pa se je na mestu odstranitve tumorja pojavila vodna bula. Sledila je druga operacija, po kateri ni več shodil. »To je bilo 28. marca 1994,« se spominja 37-letnik.

Osebni arhiv

Kljub tragični usodi, ki mu je v rosnih letih obrnila življenje na glavo, se Andrej ni predal. Končal je osnovno šolo v Šalovcih, nato še srednje poklicno izobraževanje v programu pomožni administrator in kasneje še za računalničarja v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, opravil je tudi vozniški izpit in je sedaj zaradi prilagojenega avtomobila, ki ga ima, samostojen in mobilen. Enajst let je redno zaposlen v eni od invalidskih organizacij v Murski Soboti.

Osebni arhiv

Andrej pa je vseskozi imel skrito željo – da bi lahko v invalidskem vozičku sedel vzravnan. »V službi sem opazoval sodelavce, ki so prav tako na invalidskem vozičku, da so vedno bili močni v hrbtu, sedeli so vzravnano, sam pa sem bil vedno sključen, čeprav sem se še tako močno trudil to popraviti. Bil sem tudi močnejše postave, zato sem sklenil to spremeniti,« razlaga.

Osebni arhiv

Nekega dne je poklical osebnega trenerja Marka Žalika in mu povedal, da bi rad spremenil življenjski slog, kar bi mu pomagalo pri uresničitvi največje želje. »Prvič me je Marko zavrnil, saj še ni imel praktičnih izkušenj s treniranjem invalidov, prav tako ni dobro vedel, kako stara je moja poškodba. Pa sem ga vnovič poklical in takrat sva se dogovorila, da se srečava in mu predstavim svojo celotno zgodbo. Zdaj že več kot leto in pol treniram pod njegovim vodstvom,« pove Andrej.

Damjana Nemeš

Sodeloval tudi na maratonu

Žalik, ki z veseljem sprejema nove izzive, se je odločil, da bo Andreju dal možnost in priložnost, saj je videl, kako zelo si želi tega. Kot je povedal, mu je delo z več kot sto strankami že prineslo številne izkušnje, ki jih je lahko uporabil tudi pri Andreju. Na začetnih vadbah je bilo sicer veliko improvizacije, vaje je moral prilagajati, saj Andrej ni imel stabilnosti v trebušni steni. Do pravega položaja sta prišla tudi z uporabo različnih blazin in pripomočkov. »Ko je sčasoma zgradil potrebne hrbtne in trebušne mišice, se je začelo napredovanje. Nato sva delala vaje za nadgradnjo moči, za videz, počasi sva začela delati tudi na prehrani in tako je sčasoma prišlo do ideje, da bi se Andrej preizkusil v jahanju konja,« razloži Marko.

Damjana Nemeš

Ko je Andreju uspelo doseči zastavljeni cilj, to je sedeti vzravnano in brez naslona, se je počutil kot prerojen. »Tudi zato sem z veseljem sedel na konja,« pravi. Odpravili so se v Filovce v konjeniški klub Beli samorog, kjer je Andrej z nekoliko Žalikove pomoči splezal na konja in ga v družbi trenerke nekaj krogov tudi jahal. »Bilo je neverjetno. Moram sicer priznati, da je bilo v redu, ko je bil konj na miru, ko pa je naredil kakšen korak, sem se malce lovil. Čez čas sem se že privadil in res užival v jahanju,« je povedal.

Osebni arhiv

Kljub doseženemu Andrej vztraja pri treningih trikrat tedensko, saj želi ohraniti moč in vzdržljivost, ki ju je pridobil. Ravno ti sta mu pomagali tudi na letošnjem maratonu v Radencih, ki se ga je udeležil v družbi trenerja Marka in še nekaj obiskovalcev istega fitnesa. Andrej je kot edini udeleženec na invalidskem vozičku premagal petkilometrsko razdaljo. Vse doseženo mu je v veliko zadovoljstvo, kot je dodal, na tak način preizkuša tudi svojo vzdržljivost ter vsakič postavi letvico višje. Tako dokaže predvsem sebi, da zmore. »Vsak si zasluži možnost in priložnost, če želi kaj spremeniti v življenju. Ovire so namreč velikokrat le v glavi,« pa je ob tem še povedal Marko Žalik.

Damjana Nemeš