Slava Kovačič: »Učence sem učila razmišljati«
Prihod v vaško šolo brez vrat in dimnika ter skrb za kopico majhnih otrok se danes slišita kot neverjetna zgodba. Za upokojeno učiteljico zgodovine in geografije Slavo Kovačič, ki v teh dneh praznuje 88. rojstni dan, je bila zelo resnična. S seboj je kot amulet vedno nosila Kocenov atlas. Ob selitvi na Ponikvo je odkrila, da je bil avtor tega dela rojen prav tam. Njegovo življenje in delo raziskuje še danes. Kot učiteljica svojega poslanstva ni videla zgolj v predajanju učne snovi. V mladih glavah je budila radovednost. Njeno temeljno gonilo je bila srčnost. »Otroci so mi bili vedno ljubi. Tudi pri tistih, ki niso kazali posebnega zanimanja, sem hotela izbrskati dobro,« je povedala.
Izhaja iz prve generacije celjskega učiteljišča. Njen razrednik je bil Fran Roš, ki so ga dijaki po njenih besedah imeli radi kot očeta. Dal jim je ogromno pedagoškega čuta. Spremljal jih je tudi po končanem izobraževanju. Zahvaljujoč njegovemu vplivu, je bil marsikdo iz generacije tedanjih učiteljev dejaven ob šolskem delu. Nekateri so vodili pevske zbore, drugi so zbirali narodno blago, tretji so počeli kaj drugega, je opisala sogovornica.
V dijaških letih je bila tudi športnica, in sicer članica prve ženske rokometne ekipe v Celju. Žoga je bila njena priljubljena spremljevalka že v internatu, nato tudi v klubu. Na enem od treningov jo je videl Fedor Gradišnik. »Rekel mi je: ›Ti, tamala, malo teci!‹ V resnici nisem bila mala, ampak dolga in suha, prava prekla. Ko sem odtekla, mi je dejal, naj v četrtek pridem na trening.« In tako je vAtletskemklubuKladivarCelje tekla na 800 metrov.
Prebudili življenje v Dobrini
Njena športna kariera se je končala, ko je bila Slava Kovačič s sošolko z dekretom poslana na svoje prvo delovno mesto, in sicer v Dobrino, v majhno naselje na pobočju Žusma. Prispela je v udarniško grajeno šolsko stavbo, ki ni imela ne vhodnih vrat, ne dimnika, ne postelje za učiteljici. V takšnih skromnih pogojih je začela delati iz nič in je s kolegico prevzela skrb za 132 otrok.
Kasneje je z ljubljanskega učiteljišča prišel učitelj Maks Kovačič. Nadarjen je bil za glasbo in slikarstvo. Pod vplivom treh mladih izobražencev se je v Dobrini začelo prebujati življenje, prežeto z glasbenimi in literarnimi nastopi, gledališkimi igrami. Slava, ki je imela od nekdaj rada umetnost, se je zbližala s Kovačičem. Po štirih letih življenja v Dobrini so mlad par, ki se je želel seliti v kateri drug kraj, obiskali predstavniki občine in mu ponudili delo na Ponikvi. Tja sta se zakonca Kovačič preselila leta 1956.
Odkritje Kocenovih korenin
Slava Kovačič je s seboj kot talisman povsod nosila Kocenov atlas, ki ji ga je kupil oče. Oboževala je to knjigo zemljevidov, natančneje izvod, ki je izšel leta 1926. Ime na platnici ji ni povedalo veliko. A je zato toliko večje presenečenje doživela, ko je ob stari osnovni šoli na Ponikvi videla spomenik, posvečen slavnemu kartografu in geografu Blažu Kocenu. Začela je brskati za podatki in se posvečati ohranjanju spomina na očeta sodobnih atlasov, kar počne še danes.
Izjemno rada je imela zemljepis in zgodovino, zato jo je ves čas prežemala želja, da bi svoje znanje še poglobila. Ker njena starša, ki sta imela pet otrok, vsem nista mogla omogočiti univerzitetne izobrazbe, je doštudirala ob delu. Po diplomi je prevzela poučevanje učencev na predmetni stopnji. »Moj cilj ni bil, da bi učencem le predajala snov. Učila sem jih razmišljati, raziskovati, v njih sem budila radovednost,« je dejala.
Za izlet so pulili repo
V svojem poklicu ni vztrajala le za katedrom. Vedela je, da lahko v mladih iskro radovednosti med drugim prebudi, če jih odpelje izven šolskih zidov, če jim pokaže kaj zanimivega. Učence šestega razreda je vrsto let vodila na izlet na Ptuj. Kar so se učili celo šolsko leto, so si nato ogledali v tamkajšnjem muzeju.
Ko je bilo določeno, da bo kot razredničarka otroke spremljala v šestem, sedmem in osmem razredu, je z njimi naredila načrt, kako bi v treh letih zbrali dovolj denarja za končni izlet v Dubrovnik. »Moj edini pogoj je bil, da bomo na izlet šli vsi, tudi tisti, ki si ga sicer ne bi mogli privoščiti,« je povedala. Zato so se mladi lotili najrazličnejših opravil. Nihče ni tarnal, ko so nekoč po pouku odšli do enega od lokalnih kmetov in populili pol hektarja repe. Prislužen denar so varčevali. Naposled so se osmošolci v Dubrovnik odpravili z letalom, kar je bilo za tiste čase pravo razkošje.
Preberite več v Novem tedniku
