Arhiv Štajerskega Tednika

Spomnimo, da so na Direkciji za ceste ugotovili, da sanacija mostu iz leta 1976 ni smiselna, saj je podrobnejši pogled v njegovo konstrukcijo razkril, da ima poškodovano nosilnost in kljub obnovi ne bi bil več varen. Zato je padla odločitev o rušenju, na Direkciji pa so morali naročiti dodatne preiskave in dopolnitev projektne dokumentacije za gradnjo novega mostu, kar je izvedbo projekta zavleklo za več mesecev. Stari most je kmalu padel pod gradbenimi stroji, na njegovem mestu pa je do konca lanskega leta zrasel novi, ki je z dobrimi desetimi metri širši od prejšnjega. Na mostu je zagotovljen tako imenovani servisni hodnik v širini 1,25 metra, ki je namenjen za pešce. Sprememba projekta je investicijo podražila za kar polovico; prvotno načrtovana obnova mostu naj bi stala dobrih 300.000 evrov, novogradnja, za katero je bilo treba spremeniti tehnologijo gradnje in obseg rekonstrukcije, pa je na koncu stala dobrih 460.000 evrov.

Slabo načrtovanje ali komunikacijski mrk?

A na novem mostu ni prostora za kolesarje, čeprav čezenj teče trasa državne kolesarske poti, ki jo, tako kot je gradnjo mostu, financira Direkcija za infrastrukturo. Tudi prostor za pešce, ki bi lahko kombinirano služil pešcem in kolesarjem, je za pet centimetrov preozek in ne zadošča minimalnim standardom Evropske unije glede kolesarskih poti.

Preberite več v Štajerskem Tedniku