ČG

Delo tega društva je vse prej kot lahko, nenehno se srečujejo z ovirami in pritiski. A bodo nadaljevali. Delo bo končano, ko bodo zgodbe izgubljenih otrok dobile epilog. „Začelo se je s posameznimi informacijami o ukradenih otrocih iz republik nekdanje Jugoslavije, ki so bile pred leti objavljene v medijih, nato sem se tudi sama v moji ožji družini srečala s takšnimi informacijami. Tudi z informacijo, da mama iz Srbije išče svojega sina, ki ga je rodila v mariborski porodnišnici in nikakor ne more priti do kakršnekoli dokumentacije. Takrat sem se odločila, da ji bom poskušala pomagati,“ je o začetku delovanja društva Izgubljeni otroci Slovenije povedala predsednica Simona Šeremet Kalanj.

Ovire pri iskanju dokumentacije

Težave, s katerimi se srečujejo pri svojem človekoljubnem delu, so različne. Nekatere institucije ne želijo predati dokumentacije, zavajajo z informacijami o tem, ali podatke sploh imajo ali ne, koliko časa se določeni dokumenti ali parafinski vzorci hranijo v arhivih ipd. Določene institucije so začele sodelovati, druge še vedno ne. „Do ustanovitve preiskovalne komisije državnega zbora je bilo pridobivanje podatkov precej oteženo, kasneje je vse nekoliko lažje steklo, saj ima preiskovalna komisija veliko več pristojnosti kot društvo. Včasih dobimo vtis, da smo močno dregnili v skrivnosti, za katere se mnogi trudijo, da še naprej ostanejo skrite,“ pojasnjuje Simona Š. Kalanj.

Mreža kraje ali prodaje otrok je bila razpredena po celotni nekdanji Jugoslaviji, enako tudi drugje po svetu. Po podatkih podobnega društva iz Srbije je podana ocena, da je izgubljenih otrok okoli 200.000. V tej mreži, ki je mladim mamicam odvzemala otroke, ker da naj bi umrli, končali pa so pri posvojiteljih, je sodelovalo veliko različnih institucij, od porodnišnic do pokopališč, od centrov za socialno delo do upravnih enot.

„Naše mame in očetje se otrokom niso odrekli!“

Več v Štajerskem tedniku