Arhiv Štajerskega Tednika

Če vsak dan ne gre na tržnico, ji nekaj manjka. To je njen življenjski eliksir, ki jo ohranja vitalno in pri močeh. Zato so bili letošnji polarni zimski dnevi nebodigatreba, saj ni mogla prodajati, se srečevati z ljudmi, kajti zanjo je druženje nekaj najpomembnejšega, pomembnejše od tega, kar proda. „Celo sem se zalotila, da sem se sama s seboj pogovarjala, tako mi je manjkala tržnica.“

V teh letih si je nabrala veliko stalnih kupcev in tudi tistih, ki se pri njej ustavijo le na krajšem klepetu. Če k več kot 50 letom ptujske tržnice prišteje še obdobje, ko je prodajala še v Mariboru in Slovenski Bistrici, kamor se je vozila s kolesom iz Markovcev, pa jih bo že skoraj 60, pove. Na kolo je natovorila vse, kar je zraslo oz. je pridelala doma; tudi piščance. V vseh teh letih je nabrala tudi veliko regrata, prve spomladanske solate. Za prodajo na tržnici jo je navdušil oče, ki je v haloškem košu prodajal jajca na mariborski tržnici. Tilčka si je kot zelo mlada sicer želela, da bi se izučila za šiviljo, mama pa jo je uspela prepričati, da ima predolge noge in ne bo mogla poganjati šivalnega stroja. Pa tudi denarja ni bilo pri hiši, bili so revna družina z osmimi otroki. Ko si je že sama služila denar, je obiskala tri tečaje šivanja ter si tako izpolnila mladostno željo. (MG)

Preberite več v Štajerskem Tedniku